Navedeni primer je absurden, a ne nemogoč. To bi se primerilo, če bi ob sprejemu Obligacijskega zakonika (OZ) prišlo do referendumskega odločanja o celotnem zakonu. Težko si je predstavljati, da bi podpisniki zahteve za razpis zakonodajnega referenduma želeli, naj se odloča o celotnem zakonu, ki vsebuje 1062 členov, ter o smiselnosti tega, da bi bili v skladu s 45. členom Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI)2 v celoti izobešeni na volišču. Motiv za zbiranje podpisov bi bil skoraj zanesljivo le del zakona, najbolj verjetno neka zaokrožena zakonska rešitev. Naj si izmislim, da bi šlo za vprašanje preklica darila, kar je urejeno v 539.–544. členu OZ.
A ker veljavna ureditev takšnega referendumskega odločanja ne omogoča, bi bil predmet referendumskega odločanja lahko le celoten zakon z vsemi svojimi 1062 členi. Zamislimo si, da bi bil zakon na referendumu zavrnjen. Zavrnitev temeljnega civilističnega zakona na referendumu zveni nadrealistično. Enako nadrealistično kot to, da bi volivci odločali o tem, ali naj bo uzakonjena prepoved zlorabe pravice, pravilo o jamčevanju za stvarne napake ali pa opredelitev prodajne pogodbe. Še bolj neverjetna bi bila nadaljnja posledica referendumske zavrnitve, da namreč državni zbor na temo Obligacijskega zakonika še eno leto ne bi smel sprejeti ničesar, kar bi nasprotovalo formalno izraženi volji volivcev. Domišljijske poti se tu ne končajo. Bralcu prepuščam, naj jih razvija naprej. Morda lahko začne s cestnoprometno ureditvijo …
Zakaj je pravzaprav predmet zakonodajnega referenduma lahko le celoten zakon? Kaj zakon pravno sploh je? Zakon je v resnici le besedilo, ki je bilo sprejeto v enem kosu, z enim končnim zakonodajalčevim dejanjem kot zaključkom enega zakonodajnega postopka. Bistvo je torej, da gre za eno procesno odločitev državnega zbora (pravni akt), ne glede na to, kaj besedilo vsebuje. S to procesno odločitvijo postane sprejeto zakonsko besedilo del zakonskega prava; čim velja, se z njim zlije v celoto. Zakonsko pravo njegovim naslovnikom nato šele omogoča tvorbo zakonskih pravil. Zakon torej ni soznačica za zakonsko pravo in tudi ne za zakonsko pravilo. Zakon, na katerega se navezuje možnost referendumskega odločanja, je torej izrazito tehničen pojem. O njegovi vsebini pa lahko rečemo le dvoje: da jo pozunanja zakonsko besedilo, katerega poljubnost zamejuje edino to, da ne pride navzkriž z ustavnim pravom. Poljubnost je lahko plod slabega, nesistematičnega zakonodajalčevega dela ali pa zlorabe. Slednja je že lahko navzkriž tudi z ustavnim pravom.
Prav ta njegova poudarjena tehnična lastnost govori zoper to, da bi pravo na pojem konkretnega zakona navezovalo nadaljnja pravna pravila bodisi o referendumskem odločanju bodisi o ustavnosodnem preizkusu. Tako Ustavno sodišče sicer lahko odloča o (proti)ustavnosti celotnega zakona, a se to le redko zgodi. Prvič, ker za to ni ustavne nuje, in drugič, ker ima v 161. členu Ustave pooblastilo, da ga razveljavi tudi le delno. Zakaj se torej potem referendumska ureditev – drugače – navezuje na pojem konkretnega zakona (v celoti)?
Nadaljevanje članka za naročnike >> Tomaž Pavčnik: Kratek razmislek o pojmu zakona in neželenem učinku referenduma
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 21, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
