c S

Krajši delovni čas in neenako obravnavanje delavcev

03.11.2023

Prejemanje dodatkov k plači ob prekoračitvi določenega števila delovnih ur ne sme delavca, zaposlenega za krajši delovni čas, postaviti v manj ugoden položaj.

Pilot MK (tožeča stranka) je od leta 2001 zaposlen pri družbi Lufthansa CityLine GmbH kot pilot in kopilot, od tega od leta 2010 za krajši delovni čas v obsegu 90 % delovnega časa pilota, zaposlenega s polnim delovnim časom. Posledično je njegova osnovna plača, vključno z dodatki za delovno mesto, znižana za 10 %, medtem ko se mu število letalskih delovnih ur med delovnimi dnevi ni zmanjšalo. Skladno s kolektivnimi pogodbami, ki se uporabljajo, je letalski delovni čas sestavni del delovnega časa, za katerega se izplača osnovna plača. Delavec poleg osnovne plače prejme plačilo iz naslova nadur, ki presegajo letalski delovni čas, če je v enem mesecu opravil določeno število letalskih delovnih ur in je presegel pragove, določene za »sprožitev« dodatka. Za to te kolektivne pogodbe določajo »tri naraščajoče urne postavke«, ki so višje od tiste, izračunane na podlagi osnovne plače, in se uporabljajo za izračun »nadurnega« plačila.

Ker kolektivne pogodbe, ki se uporabljajo, ne določajo znižanja teh sprožitvenih pragov za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, sorazmerno z njihovim faktorjem krajšega delovnega časa, so sprožitveni pragovi enaki za pilote, zaposlene s polnim delovnim časom, in za pilote, zaposlene s krajšim delovnim časom. Na takšni podlagi Lufthansa izračuna dodatek za nadure za delavca, ki pa dodatek prejme le, kadar letalski delovni čas, ki ga opravi, preseže sprožitvene pragove, ki se uporabljajo za delavce, zaposlene s polnim delovnim časom.

Tožeča stranka tako meni, da ima pravico do dodatka, ker bi presegla sprožitvene pragove, če bi bili ti znižani sorazmerno z njenim krajšim delovnim časom, in od delodajalca zahteva razliko med že izplačano plačo in plačo, povečano na podlagi znižanih sprožitvenih pragov, iz naslova dodatnih letalskih delovnih ur, ki jih je opravila. Meni, da je bila obravnavana manj ugodno od delavca, zaposlenega za polni delovni čas, da se pri njej ni upoštevalo načelo pro rata temporis in da noben objektivni razlog ne upravičuje tega različnega obravnavanja. Poleg tega cilj socialnih partnerjev pri določitvi dodatka po njenem mnenju ni bilo plačilo za posebno delovno obremenitev, ampak le zaščita prostega časa delavcev.

Predložitveno sodišče je na takšni podlagi Sodišču EU zastavilo vprašanje, ali je zavrnitev znižanja sprožitvenih pragov, sorazmerno s trajanjem delovnega časa tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, v skladu z določbami Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 97/81/ES.

Sodišče EU se je s sodbo C-660/20 najprej ustavilo pri opredelitvi delavca s krajšim delovnim časom ter ugotovilo, da je skladno s 3. določbo Okvirnega sporazuma delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, opredeljen kot »delavec, ki običajno opravi manj delovnih ur, izračunano tedensko ali na podlagi enoletnega povprečja, kakor znese običajen delovni čas primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom«.

Čeprav za delavce, kot je tožnik, trajanje delovnega časa ni določeno zaradi posebne narave njihovega dela, pa tožnik dela manjše število ur na leto kot pilot, ki je zaposlen za polni delovni čas, za to pa prejme tudi 10 % nižjo plačo. Sodišče je tako zaključilo, da postopek v glavni stvari spada na področje uporabe okvirnega sporazuma.

Dodatno je opozorilo, da skladno s 4. določbo Okvirnega sporazuma, delavci, ki so zaposleni za krajši delovni čas, ne smejo biti obravnavani »manj ugodno« kot primerljivi delavci s polnim delovnim časom le zato, ker delajo krajši delovni čas, razen če različno obravnavanje ni upravičeno z objektivnimi razlogi (glej npr. sodbo C-265/20). Takšni delavci torej ne smejo biti prikrajšani za pravice, ki so priznane delavcem, zaposlenim s polnim delovnim časom, sem pa spadajo tudi pogoji v zvezi s plačili. Sodišče je opozorilo, da morajo pristojni nacionalni organi pri določanju tako sestavnih delov plačila kot njihove višine za delavce s krajšim delovnim časom uporabiti načelo prepovedi diskriminacije, kakor je določeno v 4. členu Okvirnega sporazuma, pri čemer je treba po potrebi upoštevati načelo pro rata temporis (glej npr. sodbo C-377/21).

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri presoji, ali neke osebe opravljajo enako ali podobno delo v smislu okvirnega sporazuma, glede primerljivosti položajev pilotov, ki so pri družbi Lufthansa zaposleni s polnim delovnim časom, in tistih, ki so zaposleni s krajšim delovnim časom, v skladu s 3. in 4. določbo Okvirnega sporazuma preučiti, ali je mogoče šteti, da so te osebe ob upoštevanju vseh okoliščin, kot so narava dela, pogoji glede usposabljanja in delovni pogoji, v primerljivem položaju.

Če se ugotovi, da so v obdobju zaposlitve delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, opravljali enake naloge ali zasedali enako delovno mesto kot delavci, ki so bili zaposleni s polnim delovnim časom, je treba načeloma šteti, da je položaj teh dveh kategorij delavcev primerljiv. Sodišče EU je opozorilo, da je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da piloti, ki so pri družbi Lufthansa zaposleni s polnim delovnim časom, in tisti, ki so zaposleni s krajšim delovnim časom, opravljajo enako delo ter da je položaj obojih primerljiv. Seveda mora slednjo ugotovitev preveriti predložitveno sodišče.

Dalje je Sodišče EU ugotovilo, da mora pilot, zaposlen s krajšim delovnim časom, opraviti enako število letalskih delovnih ur kot pilot, zaposlen s polnim delovnim časom, da bi bil upravičen do nadurnega plačila, saj sprožitveni prag ni znižan glede na trajanje njegovega individualnega delovnega časa. V teh pogojih piloti, zaposleni s krajšim delovnim časom, ne dosežejo sprožitvenih pragov, potrebnih za uveljavljanje pravice do dodatka za nadure, oziroma je verjetnost, da jih bodo dosegli, znatno manjša kot pri pilotih, zaposlenih s polnim delovnim časom. Enaki sprožitveni pragovi za pilote, zaposlene s krajšim delovnim časom, tako pomenijo daljše letalske delovne ure kot za pilote, zaposlene s polnim delovnim časom, glede na njihov skupni delovni čas in zato večjo obremenitev kot za pilote, zaposlene s polnim delovnim časom. Tak položaj torej ustvarja neugodne posledice za pilote, zaposlene s krajšim delovnim časom, kar zadeva odnos med opravljeno storitvijo in plačilom za to storitev.

Sodišče je zaključilo, da ker delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, praviloma redkeje izpolnjujejo pravne pogoje za dodatek, je treba ugotoviti, da je pilot, zaposlen s krajšim delovnim časom, različno – torej manj ugodno - obravnavan glede na primerljive pilote, zaposlene s polnim delovnim časom. Takšno različno obravnavanje je lahko upravičeno z »objektivnim razlogom«. Ta pojem zahteva, da je različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih elementov, značilnih za zadevni pogoj zaposlitve v posebnem kontekstu, ter na podlagi objektivnih in preglednih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže želeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja. Take okoliščine lahko izhajajo zlasti iz posebne narave nalog, za katerih izvedbo so bile take pogodbe sklenjene, in iz značilnosti, neločljivo povezanih s temi nalogami, ali pa, odvisno od primera, iz prizadevanja za uresničitev legitimnega cilja socialne politike države članice. Vendar pa po mnenju predložitvenega sodišča v kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo, ni naveden tak objektivni razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče upravičiti takšno različno obravnavanje. Zaradi vsega navedenega je Sodišče EU odločilo, da Okvirni sporazum nasprotuje nacionalni ureditvi, ki izplačilo dodatka na enoten način za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, in za primerljive delavce, zaposlene s polnim delovnim časom, pogojuje s prekoračitvijo enakega števila delovnih ur dane dejavnosti, kakršna je dejanska letalska operacija pilota, da bi se izravnala posebna delovna obremenitev, značilna za to dejavnost.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.