Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi IV Ips 9/2025 z dne 11. decembra 2025 odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o prekršku, ki jo je Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence izdala zoper pravno osebo in njeno odgovorno osebo zaradi prekrškov po prvem odstavku 177.a člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). Odločitev odpira temeljno vprašanje, kako mora prekrškovni organ v izreku odločbe konkretizirati zakonske znake prekrška, da zadosti ustavnim zahtevam po določnosti in predvidljivosti kaznovalnega prava.
Prekrškovni organ je pravno osebo spoznal za odgovorno zaradi dveh prekrškov po prvem odstavku 177.a člena v zvezi z 11. točko tretjega odstavka 61.f člena ZKme-1. Ta določba kot prekršek opredeljuje ravnanje podjetja, ki ima znatno tržno moč v skladu z zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence. Za prekršek gre, kadar tako podjetje svojo tržno moč, razvidno iz obsega prodaje ali letnega prometa, v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji izkoristi v škodo druge pogodbene stranke. Državna tožilka je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala, da opis dejanj v izreku odločbe o prekršku ne zadošča zahtevam po prvi točki 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj manjka konkretizacija dolžnostnega ravnanja, ki bi ga odgovorna oseba morala izvršiti.
Vrhovno sodišče je zahtevi ugodilo in izpodbijano sodbo ter odločbo o prekršku razveljavilo. V obrazložitvi je sodišče poudarilo, da mora biti opis dejanja v izreku odločbe o prekršku iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1 dejansko-konkreten, kar pomeni, da morajo biti vsi zakonski znaki prekrška opisani na način, po katerem je posameznik obsojen le za dejanje, ki izpolnjuje znake prekrška. Sodišče je ugotovilo, da prekrškovni organ zakonskega znaka v zvezi z razmerjem do druge pogodbene stranke ni konkretiziral, temveč ga je zgolj prepisal iz zakonskega besedila. Tovrstno ravnanje ne zadosti standardu konkretizacije dejanskega stanu prekrška, saj iz opisa dejanj v izreku ni mogoče razbrati, katera konkretna okoliščina je opredeljujoča kot historični in dokazljiv dogodek.
Sodišče se je pri tem oprlo na ustaljeno prakso, po kateri mora opis izvršitvenega ravnanja vsebovati navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Pojem tržne moči po obravnavanem zakonskem členu je vezan na kvantitativen kriterij letnega prometa in posebej še na relativno razmerje do konkretnega pogodbenega partnerja v posameznem primeru, zaradi česar sta pojmovna zveza znatna tržna moč in še zlasti v razmerju do druge pogodbene stranke vsebinsko določljiva le ob stiku s konkretnimi življenjskimi primeri. Navedeno pomeni, da vložnica utemeljeno zatrjuje pomanjkljive opise obravnavanih prekrškov, saj dejanski stan kršitve iz odstavka v zvezi s prvim odstavkom 61.f člena ZKme-1 mora biti zato v opisu prekrška konkretiziran tudi z navedbo tržne moči druge pogodbene stranke.
Odločitev hkrati razjasnjuje razmerje med odgovornostjo odgovorne osebe pravne osebe in odgovornostjo same pravne osebe. Odgovornost pravne osebe je po prvem odstavku 14. člena ZP-1 odvisna in ne samostojna, kar pomeni, da ugotovitev pomanjkljivih opisov dejanj v izreku odločbe o prekršku glede odgovorne osebe nujno vpliva tudi na presojo odgovornosti pravne osebe. Vrhovno sodišče je zato pritrdilo vložnici, da je bila odgovorna oseba obsojena za ravnanje, ki ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrška po drugem in prvem odstavku 177.a člena v zvezi z 11. točko tretjega odstavka 61.f člena ZKme-1.
Odločba opozarja na pomen ustavne zahteve po določnosti prekrškov iz prvega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije in na izrecno določenost posameznega dejanja kot sestavnega dela dejanskega opisa prekrška v izreku odločbe. Prekrškovni organ ne more zadostiti tej zahtevi zgolj s povzemanjem zakonskega besedila, temveč mora zakonske znake konkretizirati z navedbo historičnih in dokazljivih dogodkov, ki omogočajo pravno vrednotenje očitanega ravnanja. Standardi, ki jih sodišče vzpostavlja, neposredno učinkujejo na kakovost prekrškovnega postopka in na varstvo pravic obdolžencev pred arbitrarnim preganjanjem.
Odvetniška pisarna Gorjup
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
