Namen obveznosti delodajalca, da pristojnemu organu predloži kopijo pisnega obvestila o kolektivnem odpustu, ni v tem, da zagotovi individualno varstvo delavcem, na katere se ta odpust nanaša.
Skladno z Direktivo 98/59/ES v zvezi s kolektivnimi odpusti mora delodajalec, ki predvideva kolektivno odpuščanje delavcev, pravočasno začeti posvetovanja s predstavniki delavcev, zato da se doseže sporazum, kopijo obvestila o predvidenem odpuščanju pa mora predložiti tudi pristojnim organom javne oblasti. Direktiva natančneje določa tudi postopek pri kolektivnih odpustih in časovne okvire za izvedbo posameznih dejanj.
V zadevi, o kateri je odločalo Sodišče EU, podjetje, ki je bilo v stečajnem postopku, prvega obvestila o načrtovanem odpustu več kot 10 % delavcev ni poslalo zavodu za zaposlovanje kot pristojnemu organu javne oblasti, temveč samo svetu delavcev podjetja, ki je v zaključnem stališču izjavil, da ne vidi nobene možnosti, da bi se izognili načrtovanim odpustom. Na podlagi tega stališča je podjetje v stečaju skladno z nemškim zakonom o varstvu pred nezakonito odpovedjo poslalo (drugo) obvestilo o načrtovanem kolektivnem odpustu zavodu za zaposlovanje, ta pa je le nekaj dni za tem razpisal posvetovalne razgovore za 153 delavcev, na katere se je nanašal načrtovani odpust.
Tožeča stranka – delavec, ki je bil v podjetju zaposlen od leta 1981 – je vložila tožbo pri pristojnem delovnem sodišču, s katero je predlagala, naj se ugotovi, da ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. V utemeljitev tožbe je navedla, da kopija obvestila, ki je bila poslana svetu delavcev 17. januarja 2020, ni bila predložena pristojnemu zavodu za zaposlovanje, čeprav naj bi ta predložitev pomenila pogoj za veljavnost odpovedi.
Zvezno delovno sodišče je prekinilo odločanje o stvari in Sodišču EU v predhodno odločanje predložilo to vprašanje: Kakšen je namen tretjega odstavka 2. člena Direktive 98/59, v skladu s katerim mora delodajalec pristojnim organom javne oblasti predložiti kopijo pisnega obvestila, ki ga je poslal predstavnikom delavcev?
Sodišče EU je v sodbi v zadevi C-134/22 najprej spomnilo, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst, v katerega je umeščena, in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je.
Ugotovilo je, da samo besedilo drugega pododstavka tretjega odstavka 2. člena Direktive 98/59 ne vsebuje pravih elementov, ki bi lahko razjasnili namen obveznosti predložitve, določene s to določbo. Ob preučitvi konteksta tega člena je sodišče dalje opozorilo, da omenjeni člen ni v III. oddelku direktive, ki ureja postopek pri kolektivnih odpustih, temveč v II. oddelku, ki ureja informiranje in posvetovanje ter tako ureja postopek posvetovanja s predstavniki delavcev, kadar delodajalec načrtuje kolektivni odpust delavcev. Sodišče je poudarilo, da je treba informacije, določene v tretjem odstavku 2. člena, predložiti v fazi, ko so kolektivni odpusti šele načrtovani in ko se postopek posvetovanja šele začne in še ni končan.
V skladu s tretjim odstavkom 2. člena direktive je namen posvetovanja s predstavniki delavcev to, da se izogne odpovedim pogodb o zaposlitvi ali da se zmanjša število teh odpovedi ter da se ublažijo posledice le-teh. Sodišče je poudarilo, da je mogoče podatke iz tega člena sporočiti med pogajanji, in ne nujno na začetku postopka, saj je določena prožnost nujna, zlasti zaradi dejstva, da je namen te obveznosti delodajalca v tem, da se predstavnikom delavcev omogoči čim popolnejše in učinkovito sodelovanje v postopku posvetovanja, in je treba zato vse nove upoštevne podatke zagotoviti do konca navedenega postopka.
Sodišče je na podlagi navedenega zaključilo, da je namen predložitve podatkov iz tretjega odstavka 2. člena direktive pristojnemu organu le v tem, da si ta predstavlja razloge za načrtovani odpust, število in poklicne skupine delavcev, ki bodo odpuščeni, obdobje, v katerem naj bi bili odpusti izvedeni, in predvidena merila za izbiro delavcev, ki bodo odpuščeni. Podatki mu služijo pri pripravi ukrepov, ki izhajajo iz njegovih pristojnosti v primeru kolektivnega odpusta, vendar pa se nanje ne more popolnoma zanesti, saj se lahko sčasoma nadgradijo ali spremenijo.
Poudariti je tudi treba, da javni organ v posvetovalnem postopku s predstavniki delavcev nima nobene aktivne vloge. Prejeto obvestilo mu zgolj omogoča, da na podlagi vseh informacij, ki mu jih predloži delodajalec, razišče možnosti, da z ukrepi, prilagojenimi podatkom glede trga dela in gospodarske dejavnosti, katerih del so kolektivni odpusti, omeji njihove negativne posledice. S predložitvijo podatkov iz direktive pa tudi ne začne teči rok, ki ga mora delodajalec upoštevati, niti zaradi te predložitve ne nastane obveznost pristojnega organa javne oblasti.
Sodišče je zaključilo, da je namen predložitve informacij pristojnemu organu javne oblasti, ki je določena v tretjem odstavku 2. člena Direktive 98/59, le informativen in pripravljalen, da lahko organ javne oblasti po potrebi učinkovito uresničuje svoje pravice, ne pa v tem, da zagotovi individualno varstvo delavcem, na katere se nanaša kolektivni odpust.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
