Ko Ustavno sodišče ne more odločiti: potreba po nadomestnih sodnikih (oziroma ad hoc rešitvi)

Na Ustavnem sodišču imamo zadeve, pri katerih je odločanje iz teh razlogov zastalo. Po pravilu to niso enoznačne zadeve. Še zdaleč ne. Ne le, da so kompleksne, tudi precedenčnost odločitve, ki bi jo prinesle, je pomembna. Običajno odločitve ne pričakujejo le udeleženci, ampak tudi javnost, predvsem pa je odločitev potrebna za pravni red. Npr. viseča zadeva, št. Up-550/21, o odškodnini SDS zaradi škode, ki jo je povzročilo sodno odločanje v zadevi Patria, ali zadeva, št. U-I-479/22, glede presoje ustavnosti Zakona o RTV (pred slabima dvema letoma je tudi državni svet vložil zahtevo za presojo Zakona o RTV – ZRTVS-1B). Med te primere bi lahko dodal tudi sicer leta 2024 odločeno zadevo, št. U-I-465/22, Ristić (o statusu izbrisanih, ki je zdaj pendentna na ESČP).

Pri odločanju smo imeli prav takšne težave, ki jih naslavljam v tem prispevku. Vse zadeve so znane širši javnosti. Te izbrane zadeve odsevajo tudi zgornjo trditev o pomembnosti, kajti segajo v temelje načel in delovanja pravne države, načelo demokratičnosti in tudi delitve oblasti. Bolj ko so zadeve pomembne, manj je sprejemljivo, da čakajo na sestavo novih sodnikov, ki bodo zamenjali tiste, ki so izločeni (ali pa tudi druge, kar lahko spremeni razmerje glasov). Dodajam, da so izločitve sodnikov tudi predmet preračunljivosti udeležencev postopka, ki lahko z manevri namerno povzročijo izločitev sodnika, posledično zastoj ali pa blokado odločanja. Takšna slepa ulica se v kakšni zadevi lahko pojavi tudi kar nekaj let prej, preden bi se zamenjalo dovolj sodnikov. Predvsem pa tudi menjava sodnikov ni vedno jamstvo, da bi odločitev vendarle bila sprejeta.

Ustavno sodišče, kot vsako drugo, pa ne sme ne odločiti (iudicium non licet non decernere). Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave se razlaga kot ustavnopravna maksima in ta pravica mora biti učinkovita (tudi s časovnega vidika). Tudi 13. člen EKČP zahteva učinkovita pravna sredstva. Prav tako prvi odstavek 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU. Vendar pa praksa kaže, da lahko zaradi izločitev sodnikov in nezmožnosti doseči pet glasov Ustavno sodišče zaide v blokade odločanja. Te imajo resne posledice: ogrožajo načelo pravne varnosti in zaupanje javnosti v ustavno demokracijo, povečujejo pritisk na posamezne sodnike, ki postanejo »peti glas«, predvsem pa javnosti dajejo vtis, da Ustavno sodišče zavlačuje z odločanjem.

Menim, da je pomembno izpostaviti, da za to težavo nezmožnosti odločitve verjetno (v pravi razsežnosti) vemo le sodniki (in sodno osebje) na Ustavnem sodišču, ne pa tudi drugi državni organi in javnost. A menim, da gre za težavo, ki ne bi smela ostati zgolj v vednosti ustavnih sodnikov, temveč bi z njo morali biti seznanjeni tudi v zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Večkrat sem ob takšnih blokadah že poskušal doseči sprožitev postopka s koneksiteto za presojo ZUstS (30. člen ZUstS), ki bi, menim, moral omogočati nadomestne sodnike.² Podpore za to nisem prejel. Takšen predlog sem podal tudi, ko je Ustavno sodišče podalo pripombe k zadnjemu (neuspelemu) predlogu za spremembo ustave, vendar prav tako ni bil podprt. Prav tako sem neuspešno predlagal tudi, da bi uradno obvestili vlado in Ministrstvo za pravosodje, da nam vse pogostejše izločanje sodnikov otežuje odločanje, in to, kot pišem zgoraj, predvsem v primerih, ki se dotikajo zelo pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Posledično Ustavno sodišče, ki je po Ustavi zavezano k izvajanju učinkovitega sodnega varstva, ne more opravljati svoje vloge, pravni red pa ostane brez odgovorov na pomembna ustavnopravna vprašanja. Menim, da je pomembno, da takšna informacija ne ostane za zidovi sodišča. Sam opisanega problema nikakor ne vidim kot nezanemarljivega.

Ustava zahteva devet sodnikov Ustavnega sodišča (163. člen). To pa ne pomeni, da ni mogoče zagotoviti mehanizma, ki bi omogočal, da US vedno odloča v polni sestavi. Nadomestni sodniki bi bili subsidiarni mehanizem (ultimum remedium), aktiviran le, kadar zaradi izločitev Ustavno sodišče ne bi bilo več zmožno odločiti. Njihov mandat bi lahko bil omejen ad causam - zgolj na konkretno zadevo, brez trajnih pooblastil. To bi zagotovilo, da redna sestava sodnikov ostane nedotaknjena, hkrati pa bi bila spoštovana zahteva po učinkovitem sodnem varstvu, ki ga zagotavljata 23. člen Ustave, 13. člen EKČP in 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah. Menim, da bi se moral 163. člen Ustave razlagati tako, da bi bilo na voljo devet sodnikov, nadomestni pa bi vstopili v vlogo izločenih sodnikov. Teleološka razlaga 163. člena mora upoštevati, da je namen določbe zagotoviti učinkovito odločanje, in ne formalne popolnosti sestave.

V vsakem primeru bi odločanje nadomestnih sodnikov tudi povečalo legitimnost odločitve. Npr. odločanje le šestih sodnikov v zadevi poraja vprašanje legitimnosti. To je poleg težave doseganja potrebnih pet glasov za odločitev dodaten razlog.

Dodajam tudi razlog, ki navzven ni viden; to je položaj sodnika, ki je t. i. peti glas (kadar se to zgodi). Pritisk, ki ga čuti ta sodnik (torej ali bo s svojim glasovanjem povzročil, da zadeva ne bo odločena), ni neupošteven. Govorim tudi o lastni izkušnji. Lahko vodi tudi do tega, da bo iz ločenega mnenja takšnega sodnika razvidna diskrepanca med stališči in podporo pri glasovanju. »Peti glas« bo neredko sodnik, ki se ne bo »postavil na okope« in je pripravljen (v interesu prava in neblokiranja odločitve) na kompromisno odločitev. Diskrepanca med stališči in glasovanjem je zanimiva, redko omenjena dimenzija odločanja, ki ni brez posledic tako za vprašanje legitimnosti kot tudi učinkovitosti (hitrosti) sojenja in posledično za avtoriteto Ustavnega sodišča...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Rajko Knez: Ko Ustavno sodišče ne more odločiti: potreba po nadomestnih sodnikih (oziroma ad hoc rešitvi)

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 42-43, 2025

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------------