Ko čas postane vprašanje enakosti pred zakonom

Namen tega prispevka ni presojati, ali je tedanji predsednik vlade Robert Golob storil očitano kaznivo dejanje. To je naloga pristojnih organov ob polnem spoštovanju domneve nedolžnosti. Vprašanje je drugo: ali so ministrica, policija, državno tožilstvo in sodišče vsak v okviru svojih pristojnosti ravnali tako pravočasno, strokovno in odgovorno, kot od njih zahtevajo kogentni predpisi, javni interes in integriteta institucij.

Kritika ne sme biti selektivna. Tudi ravnanje Tatjane Bobnar je treba vzeti pod drobnogled.

Po javno objavljenih podatkih je predsednik vlade sporni SMS-sporočili poslal 7. novembra 2022. Bobnarjeva je 7. decembra javno napovedala naznanitev konkretnih očitkov državnemu tožilstvu, javni viri pa so neposredno zatem poročali, da je bilo naznanilo tudi podano. Od spornih sporočil do institucionalnega naznanila je torej minil približno mesec dni.

Iz njenega poznejšega odstopa, prijav pristojnim organom in javnih pojasnil izhaja, da je ravnanje predsednika vlade razumela najmanj kot nedopusten, nezakonit oziroma neetičen poseg v izvrševanje javnih nalog. Zato je legitimno vprašanje, zakaj institucionalni odziv ni sledil prej.

Pravni mehanizmi so obstajali. Tedaj veljavni 24. člen ZIntPK je uradni osebi omogočal prijavo zahteve po nezakonitem ali neetičnem ravnanju, v zakonsko določenih okoliščinah tudi pred KPK. To je treba povezati z zakonsko opredelitvijo integritete kot pričakovanega delovanja in odgovornosti pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast ali funkcija uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji ali etičnimi kodeksi.

Pomemben je tudi Kodeks ravnanja javnih uslužbencev.¹ Vlada se je leta 2001 izrecno zavezala, da ga bo smiselno uporabljala tudi za ministre in druge funkcionarje. Njegov 12. člen zahteva prijavo nezakonitega, nepravilnega ali neetičnega ravnanja ter suma nezakonitega oziroma kaznivega dejanja in predvideva varstvo prijavitelja v dobri veri.

Še neposrednejši je 145. člen ZKP:² državni organi so dolžni naznaniti kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, če zanje izvedo, navesti znane dokaze in poskrbeti za njihovo ohranitev. Od ministrice za notranje zadeve kot predstojnice državnega organa je zato upravičeno pričakovati posebno stopnjo pravnega znanja, skrbnosti in sposobnosti pravočasnega institucionalnega odziva.

Tudi drugi odstavek 281. člena KZ-1³ pokaže, kako resno pravni red obravnava položaj uradne osebe, ki pod zakonsko določenimi pogoji zavestno opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero izve pri opravljanju službe. Iz javnih podatkov ni mogoče sklepati, da so bili pri Bobnarjevi izpolnjeni vsi znaki tega kaznivega dejanja. Inkriminacija pa potrjuje vrednostno izhodišče: od uradne osebe se ob zaznavi resnega nezakonitega ravnanja ne pričakuje pasivnosti.

Vprašanje tega približno enomesečnega obdobja zato ni diskreditacija prijaviteljice. Govori namreč o usposobljenosti, integriteti in odgovornosti nosilke visoke javne funkcije za varovanje javnega interesa, lastne integritete, integritete ministrstva in vlade, katere članica je bila.

Toda tudi morebitno prepozno ukrepanje Bobnarjeve ne more za nazaj legalizirati ravnanja, ki ga očita predsedniku vlade. Vprašanji je treba presojati ločeno.

Ko obravnavamo ravnanje tožilstva, moramo biti časovno natančni. Konec leta 2022 je veljala politika pregona tedanjega generalnega državnega tožilca Draga Škete. Ta je med ustaljene prioritete uvrščala korupcijski kriminal, zahtevala hitrejšo in poglobljeno obravnavo prednostnih zadev ter poudarjala kakovost tožilskega dela in izboljšanje sodelovanja s policijo.

Od leta 2024 aktualna politika pregona⁴ zahtevo po učinkovitosti dodatno konkretizira s kontrolnimi točkami: 90 dni od zadnje bremenitve državnega tožilca brez opravljenega procesnega dejanja, eno leto od prejema ovadbe brez vsebinske tožilske odločitve ter deset mesecev od vložitve zahteve za preiskavo, če o njej še ni odločeno oziroma uvedena preiskava še ni končana.

Teh meril ni mogoče retroaktivno uporabljati za leto 2022. Veljajo pa za nadaljnji potek iste zadeve. Sprememba generalnega državnega tožilca ne izbriše institucionalne odgovornosti tožilstva.

Bobnarjeva je očitke naznanila decembra 2022. Policija je uradno kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja po drugem odstavku 264. člena KZ-1 na SDT poslala jeseni 2024. Zahteva za sodno preiskavo je bila vložena 2. oktobra 2025.

Skoraj tri leta do temeljne tožilske procesne odločitve sama po sebi še ne dokazujejo nepravilnosti. Zahtevajo pa odgovor, kaj je bilo v tem času dejansko storjeno.

Državni tožilec v predkazenskem postopku ni pasivni prejemnik policijske ovadbe. Smisel instituta usmerjanja je prav v tem, da tožilec kot dominus litis usmerja zbiranje dokazov k procesni odločitvi, za katero bo sam odgovoren. To je logično tudi zato, ker je prav državni tožilec kvalificirani predlagatelj sodne preiskave oziroma vložnik obtožnega akta.

Uredba o sodelovanju državnega tožilstva in policije⁵ določa kot namen sodelovanja usmerjeno, usklajeno in učinkovito delovanje ter tožilcu omogoča dajanje navodil, določanje potrebnih ukrepov in rokov.

Smisel usmerjanja je torej, da se že v predkazenskem postopku razjasnijo odločilna dejstva, zapolnijo dokazne vrzeli in opravijo razumno dosegljiva dejanja, potrebna za odgovorno odločitev o nadaljnjem pregonu.

Če po skoraj treh letih takšnega postopka sledi zahteva za formalno sodno preiskavo, je zato legitimno vprašanje, kaj je bilo v predkazenskem postopku usmerjano, katera dejanja so bila opravljena in katere dokazne vrzeli so kljub temu ostale.

Prav izbira sodne preiskave odpira eno osrednjih pravnih vprašanj zadeve.

Po 167. členu ZKP se preiskava začne, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Po 168. členu mora tožilec v zahtevi navesti okoliščine in konkretno opredeljene dokaze, ki ta sum utemeljujejo, ter predlagati, katere okoliščine naj se še raziščejo in katera preiskovalna dejanja opravijo.

Sodna preiskava torej ni namenjena šele ustvarjanju utemeljenega suma. Z vložitvijo zahteve za preiskavo je tožilstvo samo ocenilo, da zbrano dokazno gradivo že dosega ta standard.

Tudi neposredna obtožba ne more temeljiti na nižjem dokaznem standardu. ZKP pri njej govori o tem, da zbrani podatki dajejo zadosti podlage za obtožbo. Enak oziroma najmanj primerljiv dokazni prag pa ne pomeni enake procesne zrelosti zadeve. Razlika med obema procesnima potema je predvsem v namenu: ali je pred odločitvijo o obtožbi treba izvesti še takšna preiskovalna dejanja, ki formalno sodno preiskavo dejansko upravičujejo.

Tudi drugi odstavek 167. člena ZKP namen preiskave določa funkcionalno. V njej se zbirajo dokazi in podatki, potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi, dokazi, pri katerih obstaja nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali bi bila njihova izvedba povezana s težavami, ter drugi dokazi, ki jih je glede na okoliščine primera smotrno izvesti že prej.

Prav zato je po skoraj treh letih legitimno vprašati, kaj je bilo treba še raziskati.

ZKP namreč formalne sodne preiskave ne pozna kot edine poti do sodno izvedenega dokaza. V nujnih primerih 164. člen omogoča izvedbo posameznih nujnih preiskovalnih dejanj že pred začetkom preiskave. Še pomembnejši je 165.a člen, ki državnemu tožilcu omogoča, da preiskovalnemu sodniku pred odločitvijo o zahtevi za preiskavo ali neposredni obtožbi predlaga eno ali več posameznih preiskovalnih dejanj.

Če torej obstaja nevarnost, da bo posamezen dokaz pozneje težko ali nemogoče izvesti, časovno tveganje samo še povečuje pomen njegove pravočasne izvedbe. Prav to bi moralo biti v interesu državnega tožilca kot nosilca pregona in organa, ki usmerja predkazenski postopek.

Če pa takšne nujnosti ni in je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno za obtožbo, lahko tožilec dokaze predlaga tudi v obtožnem aktu, njihova izvedba pa je nato stvar sodišča. Ključno vprašanje zato ni, ali je formalna sodna preiskava zakonsko dovoljena, ampak zakaj je bila po skoraj treh letih potrebna prav ta procesna pot.

Če je bila potrebna širša oziroma medsebojno povezana vrsta sodnih preiskovalnih dejanj, katerih nadaljnja izvedba je bila odvisna od rezultatov predhodnih dejanj, je formalna sodna preiskava lahko povsem racionalna izbira. Če pa so ostale le posamezne dokazne vrzeli, se toliko bolj postavlja vprašanje uporabe 165.a člena oziroma neposrednega obtožnega akta.

Zanimivo je, da politika pregona aktualne generalne državne tožilke ob precej podrobni obravnavi sodne preiskave in neposrednih obtožnih aktov instituta iz 165.a člena ZKP posebej sploh ne izpostavi niti ne omenja. Iz tega molka sicer ni mogoče sklepati na sistemsko nenaklonjenost njegovi uporabi, težko pa ga je spregledati, saj gre prav za procesno orodje, ki lahko prepreči nepotrebno formalno sodno preiskavo.

Pomen določbe je še izrazitejši ob njenem zakonodajnem razvoju. ZKP jo je izrecno oblikoval tako, da je mogoče predlagati eno ali več posameznih preiskovalnih dejanj, s čimer je bila odpravljena podlaga za restriktivno razumevanje, da sme tožilec predlagati le eno tako dejanje.

Ob politiki pregona, ki poudarja učinkovitost, racionalnost in neposredne obtožne akte, je zato legitimno vprašanje, ali je bila možnost uporabe 165.a člena v konkretni zadevi pred vložitvijo zahteve za formalno sodno preiskavo sploh resno pretehtana.

V tej luči je treba razumeti tudi v javnosti povzeto stališče zagovornika, da se lahko tožilec, »tudi če dvomi«, odloči za sodno preiskavo in prepusti odločitev sodišču. Če gre za dvom o končnem izidu postopka, je takšna razlaga razumljiva. Če pa gre za dvom o obstoju utemeljenega suma, je položaj drugačen: utemeljen sum je že zakonski pogoj za začetek preiskave in ga mora tožilec v svoji zahtevi sam konkretno utemeljiti.

Prav tu se pokaže povezava med funkcijo usmerjanja predkazenskega postopka in profesionalnostjo tožilskega dela. Smisel usmerjanja ni zgolj formalno spremljanje policije, temveč pravočasno prepoznavanje dokaznih vrzeli, nevarnosti izgube dokazov in izbira procesnega sredstva, s katerim jih je mogoče najučinkoviteje odpraviti.

Kot pomembno primerjalno merilo so zato relevantna tudi merila profesionalnega preiskovalnega dela, ki jih je Ustavno sodišče razvilo v odločbi Up-1082/12. Preiskovanje je opredelilo kot obligacijo prizadevanja, ki od policije in tudi tožilstva, kadar usmerja predkazenski postopek, zahteva skrbno, vestno, profesionalno, smiselno in resno delovanje. Posebej je opozorilo, da lahko izrazita počasnost skupaj z opustitvijo razumno dosegljivih preiskovalnih dejanj ustvari videz ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Darko Stare: Ko čas postane vprašanje enakosti pred zakonom

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 35-36, 2026

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete


-----------------------------------------------
Opombe: