Na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani v času objave tega članka (avgust 2025) zato opravljamo poglobljeno raziskavo o pregonu teh kaznivih dejanj,6 katere cilj je opredeliti ključne izzive na področju pregona trgovine z ljudmi v Sloveniji ter oblikovati priporočila za morebitne zakonodajne spremembe in izboljšanje pravosodnih postopkov. Pri tem uporabljamo raznovrstne metodološke pristope, kot so analizira statističnih podatkov, normativna analiza, pregled domače in tuje literature, kvalitativna analiza (pravnomočnih) prvo-, drugo- in tretjestopenjskih odločb sodišč in izvedba intervjujev s sodniki, tožilci, odvetniki, predstavniki Ministrstva za notranje zadeve, Varuha za človekove pravice RS ter nevladnih organizacij.
Namen članka je preliminarno predstaviti nekatera dosedanja dognanja in stališča tako s kazenskopravnega kot kriminološkega vidika ter predvsem opredeliti izzive, s katerimi se soočajo organi pri odkrivanju, pregonu in sojenju teh kaznivih dejanj. Najprej prikažem statistiko na področju pregona kaznivih dejanj trgovine z ljudmi v Sloveniji in nekaterih državah Evropske unije (EU), čemur sledita opredelitev mednarodnopravne in EU ureditve ter primerjava z veljavno slovensko zakonodajo. V četrtem delu se posvetim problematiki odkrivanja in pregona v praksi, prispevek pa zaključim s kritičnim prikazom stališč, kot so se oblikovala v slovenski judikaturi.
Statistika
Graf 1 – Število ovadenih, obtoženih in obsojenih polnoletnih oseb v Sloveniji v obdobju 2014–2023, vir: Statistični urad RS (SURS); grafični prikaz pripravil: doc. dr. Dean Lipovac
V obdobju 2014–2023 je bilo v Sloveniji za kazniva dejanja trgovine z ljudmi iz vseh odstavkov 113. člena KZ-1 obsojenih 35 polnoletnih oseb. Morda deluje pomirjujoče, da pri tem ni zaznati udejstvovanja mladoletnikov, a je hkrati zaskrbljujoče, ker prav tako ne beležimo obsodb pravnih oseb,7 z udeležbo katerih storilci neredko skušajo ustvarjati videz opravljanja legalne dejavnosti. Predvsem izstopajoče je obdobje med letoma 2021 in 2023, ko obsodb sploh ne beležimo (graf 1). V letu 2024 smo evidentirali eno pravnomočno obsodilno sodbo za dve kaznivi dejanji trgovine z ljudmi.8
Treba je omeniti, da smo v obdobju 2014–2020 beležili med 2 in 10 obsojenimi na leto in bi tako kljub odsotnosti obsodb med letoma 2021 in 2023 še lahko bili znotraj statističnega intervala zaupanja, posebej ob upoštevanju ukrepov v zvezi z epidemijo covida-19, na podlagi katerih se je družbena dejavnost občutno zmanjšala, poostren je bil tudi nadzor na državnih mejah. Zaradi tega se je verjetno vsaj delno zmanjšala tudi tovrstna kriminaliteta, hkrati pa se je tudi nekoliko upočasnilo delo organov pregona in sojenja.
Vendar se številke po koncu tega obdobja niso vrnile na predkoronsko raven: če smo najvišje število ovadenih oseb zabeležili leta 2015 (103), kar se je, upoštevaje razumen čas, ki ga kazenski postopek zahteva, odrazilo v najvišjem številu obtoženih v letih 2019 oziroma 2020 (obakrat po 16) ter najvišjem številu pravnomočno obsojenih leta 2019 (10), pa je bilo leta 2023 le še 8 ovadenih, 3 obtoženi in nič obsojenih fizičnih oseb.9
Graf 2 – Število žrtev trgovine z ljudmi na 100.000 prebivalcev v obdobju 2014–2023, vir: Eurostat
Graf 3 – Število obsojenih za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi na 100.000 prebivalcev v obdobju 2014–2023, vir: Eurostat
Tudi ni mogoče trditi, da bi bil statistični upad pri nas posledica zmanjšanja tovrstne kriminalitete v širši regiji. Nasprotno, sodeč po številu žrtev trgovanja z ljudmi (graf 2)10 in tudi po številu obsojenih (graf 3), oboje upoštevaje statistično enoto na 100.000 prebivalcev, se pojavnost po letu 2020, sicer zmerno in nekoliko nihajoče, a vendarle povečuje.11 To vse nakazuje, da pri nas očitno obstaja problem pri pregonu teh kaznivih dejanj.
Korektno pa je treba opozoriti, da prikazana statistika ne izrisuje popolne slike pregona preučevane kriminalitete. Določena ravnanja, ki bi, upoštevaje jezikovno razlago, sicer izpolnjevala zakonske znake iz 113. člena KZ-1, se v praksi občasno pravno opredelijo kot kazniva dejanja zlorabe prostitucije iz 175. člena KZ-1, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Ob tem je še posebej pomenljivo, da predstavlja zaznan namen trgovanja z ljudmi v Sloveniji večinoma prav izkoriščanje prostitucije oziroma spolno izkoriščanje.12 Zato zgolj na podlagi sorazmerno nizkega števila obsodb za kazniva dejanja iz 113. člena KZ-1 še ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da se trgovanje z ljudmi pri nas predvsem v zadnjem obdobju kazensko ne preganja in obsoja. Seveda pa je treba stremeti k uporabi čim bolj ustrezne pravne opredelitve.
Mednarodni in EU pravni viri
Trgovanje z ljudmi je kot kaznivo dejanje podobno urejeno v Protokolu za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu iz leta 2000. Omenjeni protokol je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov (eden izmed treh tako imenovanih palermskih protokolov, v nadaljevanju: Protokol),13 Konvenciji Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi14 iz leta 2008, ki jo je sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope (v nadaljevanju: Konvencija), in Direktivi 2011/36 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev iz leta 2011, ki sta jo sprejela Evropski parlament in Svet EU (v nadaljevanju: Direktiva 2011/36).15 Leta 2024 je bila sprejeta še Direktiva 2024/1712 o spremembi Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev (v nadaljevanju: Direktiva 2024/1712).16
V vseh treh aktih je zasnova kaznivega dejanja tridelna. Kumulativno morajo biti podani izvršitveno ravnanje (novačenje, prevoz, premestitev, dajanje zatočišča ali sprejemanje oseb, vključno z izmenjavo ali prenosom nadzora nad temi osebami), tako imenovano sredstvo (grožnja, uporaba sile ali druge oblike prisile, ugrabitev, goljufija, prevara, zloraba pooblastil ali ranljivosti ali dajanje ali prejemanje plačil ali koristi, da se doseže soglasje osebe, ki ima nadzor nad drugo osebo) ter namen izkoriščanja (vsaj izkoriščanje prostitucije ali drugih oblik spolne zlorabe oseb, prisilno delo ali storitve, vključno s prosjačenjem, suženjstvom ali podobnimi praksami, služabništvom, ali izkoriščanje kriminalnih dejavnosti ali odstranitev organov, k čemur je z Direktivo 2024/1712 dodano še izkoriščanje nadomestnega materinstva, prisilne poroke ali nezakonite posvojitve). Če je bilo uporabljeno katero izmed sredstev, se soglasje žrtve trgovine z ljudmi o nameravanem ali dejanskem izkoriščanju ne upošteva. Če je žrtev otrok, to je vsaka oseba, ki ima manj kot 18 let, se uporaba sredstva za obstoj kaznivega dejanja ne zahteva.17
Lahko opazimo, da je v slovenskih prevodih navedenih mednarodnopravnih aktov oziroma v slovenski različici Direktive 2011/36 beseda namen izostala – v vseh treh je uporabljena besedna zveza »zaradi izkoriščanja«, pri čemer je v originalnih besedilih Protokola in Konvencije oziroma v nekaterih drugih jezikih Direktive 2011/36 izrecno zapisano »zaradi namena izkoriščanja«.18 V nadaljnjih določbah o izključitvi soglasja žrtve je sicer uporabljena besedna zveza »nameravano izkoriščanje«19 oziroma je v Direktivi 2011/36 nameravano izkoriščanje izenačeno z dejanskim.20 Ne glede na morebitne jezikovne razlike naj ne bo nikakršnega dvoma, da je s tem elementom mišljen prav storilčev namen. Kot je razvidno iz zakonodajnega priročnika k Protokolu, predstavlja element izkoriščevalskega namena podlago za vzpostavitev storilčeve krivde, pri čemer besedna zveza v izvirniku »for the purpose of« (»zaradi namena«) lahko pomeni bodisi zavedanje bodisi namen (»knowledge or intention«). Zadošča tudi že storilčevo zavedanje, da bo žrtev izkoriščana, in tako ni nujno, da namerava žrtev izkoriščati prav storilec kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Za obstoj delikta se dejanski nastop izkoriščanja ne zahteva.21 To izhaja tudi iz razlagalnega poročila Konvencije – kaznivo dejanje trgovine z ljudmi nastopi torej že pred samim izkoriščanjem.22
Medsebojno primerljive so si tudi druge kazenskopravne določbe, in sicer kaznivost poskusa in udeležbe, kaznivost zavedne uporabe storitev žrtve in manipulacije z osebnimi dokumenti zaradi omogočanja trgovine z ljudmi, kazenska odgovornost pravnih oseb, odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi ter predvidene kazenske sankcije, pri čemer je v Direktivi 2011/36 izrecno določeno, naj države članice zagotovijo, da se to kaznivo dejanje kaznuje z najvišjo zaporno kaznijo najmanj petih let. Kadar je storjeno zoper posebej ranljivo žrtev, kar pomeni najmanj otroke žrtve, ali v okviru hudodelske združbe, ali je naklepno ali iz hude malomarnosti ogrozilo življenje žrtve, ali je storjeno z uporabo hudega nasilja, ali je žrtvi povzročilo posebej veliko škodo, naj se kaznuje z najvišjo zaporno kaznijo najmanj desetih let. Dejstvo, da so kaznivo dejanje storili javni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti, šteje za obteževalno okoliščino. V Direktivi 2024/1712 je dodano, da posebej velika škoda vključuje telesno ali duševno škodo, kot obteževalna okoliščina pa dejstvo, da je storilec z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij omogočil ali izvršil razširjanje slik ali videoposnetkov ali podobnega gradiva spolne narave, ki vključuje žrtev. Nadalje naj države zagotovijo, da gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje, neodvisno od žrtvine prijave oziroma njenega preklica, pri čemer naj se žrtvam, še posebej otrokom, zagotovita pomoč in podpora. Prav tako naj se v kazenskih preiskavah in postopkih zagotovijo ukrepi za ustrezno zaščito žrtev, prič in njihovih družinskih članov, kar pomeni tudi dostop do pravnega svetovanja in zastopanja, vključno z možnostjo zahtevati odškodnino. Predvideva se posebno usposabljanje organov pregona za boj proti trgovini in zagotavljanje zaščite žrtev. Prvenstveno je predpisana pristojnost na podlagi teritorialnega in aktivnega personalitetnega načela, države pa jo lahko razširijo tudi z uveljavitvijo pasivnega personalitetnega načela.23
Posebej velja izpostaviti načelo o nepreganjanju oziroma nekaznovanju žrtev trgovine z ljudmi iz Konvencije in Direktive 2011/36: države naj skladno s temeljnimi načeli svojih pravnih sistemov predvidijo možnost, da žrtev trgovine z ljudmi ne preganjajo ali kaznujejo zaradi njihove vpletenosti v nezakonite dejavnosti, če so bile v to prisiljene.24 To načelo je prvovrstno namenjeno zaščiti žrtev, saj jih preprosto ni pošteno obravnavati in sankcionirati za kazniva dejanja ali druge nezakonitosti, ki so jih bile prisiljene izvršiti, izhajajoč iz položaja žrtve trgovine z ljudmi, brez prave avtonomije, in ki jih sicer ne bi izvršile, s ciljem izogniti se tudi njihovi nadaljnji viktimizaciji.25 Vendar ne gre zanemariti pomena tega načela tudi v okviru pregona trgovine z ljudmi – žrtvina udeležba pri kriminalnih dejavnostih neredko predstavlja vzvod storilcev žrtev odvrniti od razkritja, saj bi tako lahko tvegala samoinkriminacijo. Pri tem ne gre le za izvrševanje kaznivih dejanj v smislu namena izkoriščanja (na primer tatvine, ropi ali preprodaja prepovedanih drog), temveč je treba upoštevati tudi tako imenovane trgovanju spremljajoče »statusne delikte«, kot so posest in uporaba ponarejenih osebnih dokumentov, nezakonit vstop in bivanje v državi ali kršitve delovne zakonodaje.26 Načelo o nepreganjanju oziroma nekaznovanju tako predstavlja ne le nepogrešljivo sredstvo za prepoznavo žrtev trgovine z ljudmi, temveč jim omogoča pravno zaščito, s čimer se skuša preprečiti pritisk storilcev nanje in jih tako spodbuditi k pričanju v kazenskih postopkih.27 Določbi se razlikujeta: v Konvenciji je določeno, da se žrtev »ne kaznuje zaradi njihove vpletenosti v nezakonite dejavnosti«, z Direktivo 2011/36 pa je predvidena izključitev tudi že samega kazenskega pregona (»žrtev trgovine z ljudmi ne preganjajo ali kaznujejo«). Vendar je ta določba v direktivi z vidika žrtve strožja, saj se nanaša le na »kriminalne dejavnosti«, kar je ožje kot »nezakonite dejavnosti« iz Konvencije. Tako je mogoče razumeti, da so s tem zajeta le kazniva dejanja, ne pa tudi na prekrški ali druge kršitve. To je popravljeno z Direktivo 2024/1712, kjer je področje uporabe razširjeno na »kriminalne ali druge nezakonite dejavnosti«.28 V Direktivi 2011/36 je opredeljena še vzročnost, saj mora biti izvedba kriminalnih dejavnosti »neposredna posledica« dejstva, da so bile žrtve trgovine z ljudmi, česar določba v Konvenciji ne vsebuje. Upoštevajoč definicijo iz direktive, je domet tega načela širši: ne le nekaznovanje, temveč tudi možnost izključitve kazenskega pregona.
Nenazadnje ni odveč poudariti, da je bil s Protokolom, Konvencijo in Direktivo 2011/36 uveden minimalni skupni pristop oziroma minimalna pravila za opredelitev kaznivih dejanj in kazni,29 države pa lahko seveda razširijo opredelitev deliktov, dodajo izvršitvene oblike ali uvedejo dodatne zaščitne ali druge ukrepe in mehanizme.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Marko Balažic: Kazenskopravni in kriminološki vidiki pregona trgovanja z ljudmi v Sloveniji
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 31-32, 2025
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
