c S

Kazenski pravniki kot emocionalni delavci

13.01.2025 Za (kazensko) pravo je značilno zasledovanje idealov razuma, racionalnosti in nepristranskosti. V kazenskem postopku so čustva vpletenih, zlasti čustva pravnikov, negativno vrednotena ali v celoti spregledana. Na ta način nista prepoznana energija in napor, ki sta potrebna za to, da pravniki svoja čustva, prav tako pa tudi čustva preostalih udeležencev postopka, uravnavajo z opravljanjem emocionalnega dela. Opravljanje tovrstnega dela je velikokrat pomembno za to, da lahko svojo delo uspešno opravijo in pri tem ohranijo videz strokovnosti. Raziskava slovenskega kazenskega pravosodja kaže, da pravniki pogosto opravljajo emocionalno delo. Ta koncept je pomemben, saj lahko pri njih pusti negativne socialne in psihološke posledice.

Sodnik v kazenskem postopku sodi osebi, ki je obdolžena zanemarjanja mladoletne osebe. Ob soočenju z dokazi in izpovedbami prič ali žrtve čuti bes, žalost, nemoč ali sočutje do otroka. Kljub temu svojih resničnih čustev ne sme razkriti, saj mora pri delu varovati videz nepristranskosti. Le tako bo njegova odločitev med udeleženci postopka dojeta kot objektivna in pravična. Tožilka v istem primeru razume, da sodnik in zagovornica od nje pričakujeta strokovnost in neprizadetost, žrtev pa potrebuje tudi sporočilo, da je nekomu mar zanjo. Zagovornica zastopa stranko po uradni dolžnosti, pri čemer se lahko počuti nelagodno, a svoje delo mora opraviti dobro, ne glede na emocije, ki jih morda čuti v ozadju. Navedeni primeri ilustrirajo emocionalno delo, ki ga opravljajo pravniki v kazenskem pravosodju.

Emocionalno delo je sociološki koncept, ki opozarja na načine, na katere ljudje upravljajo in izražajo svoja čustva z namenom, da bi dosegli cilje organizacije, v kateri delajo.1 Emocionalno delo, ki ga opravljajo pravniki, je bilo doslej večinoma prezrto, obstoječe študije pa kažejo na to, da ga ti pogosto opravljajo.2 Koncept emocionalnega dela je zaradi potencialnih negativnih socialnih in psiholoških posledic deležen akademske pozornosti,3 zato je razumevanje tega koncepta ključno zlasti v kazenskem pravosodju, kjer zaposleni delujejo v stresnih in čustveno zahtevnih situacijah.4

V prispevku bo na kratko predstavljen koncept emocionalnega dela, njegove inherentne problematike in njegova umeščenost v sistem kazenskega pravosodja. V nadaljevanju bom predstavila rezultate ene od prvotnih empiričnih študij s tega področja v slovenskem prostoru, ki vsebuje obsežno kvalitativno analizo delno strukturiranih globinskih intervjujev s tridesetimi kazenskopravnimi sodniki, tožilci in zagovorniki, ki delujejo na prvi (okrožni) stopnji sodišč. Prispevek je preoblikovana in skrajšana verzija avtoričinega magistrskega dela na PF Univerze v Ljubljani z naslovom Emocionalno delo v kazenskem pravosodju pod mentorstvom izr. prof. dr. Mojce Mihelj Plesničar.5

Maksima razuma v pravu

Za pravo in pravno prakso je že od nekdaj značilno vztrajno zasledovanje idealov racionalnosti, razuma in nepristranskosti.6 Za emocije, ki pogosto veljajo kot nasprotje teh vrednot, v apliciranju prava naj ne bi bilo mesta v nobeni obliki.7 Čustva so obravnavana kot manjvredna zaradi domnevne odsotnosti kognitivnih procesov in prepričanja, da vključujejo zmotne oz. kratkovidne presoje.8 Skladno s tem je tudi vsako izražanje čustev s strani pravnih strokovnjakov dojeto kot nekaj, kar je s pravom nezdružljivo.

Glede na razširjeno splošno prepričanje o odsotnosti čustev v pravu morda ne preseneča dejstvo, da je raziskovanje emocionalnega dela pravnikov v kazenskem pravu še vedno omejeno, z le nekaj izjemami, ki prihajajo predvsem iz okolij s sistemom common law.9 Te študije ugotavljajo, da je pravna praksa neizogibno povezana s čustvi, saj se pravniki redno soočajo z ekstremnimi človeškimi čustvi, kot so jeza, frustracija, strah ali žalost, in prepoznavajo, da pogosto opravljajo emocionalno delo.10

Koncept emocionalnega dela

Koncept emocionalnega dela je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja razvila sociologinja Arlie R. Hochschild. Kot emocionalno delo je označila delo, ki se nanaša na načrtno upravljanje in izražanje posameznikovih lastnih čustev, običajno z namenom vplivanja na čustva drugih.11 Osrednjega pomena za definicijo emocionalnega dela, ki se izvaja v javni sferi plačane zaposlitve, je dejstvo, da je upravljanje čustev plačano, kar ponazarja, kako organizacije pospešeno komercializirajo človeška čustva, s čimer ta postanejo sredstvo za doseganje ciljev in interesov organizacije.12

Z emocionalnim delom je avtorica označila »upravljanje čustev z namenom javno opaznega obraznega in telesnega nastopa«,13 pri čemer se je naslonila na sociološke razlage dramaturškega vedenja po Goffmanu. Po tej razlagi ljudje v vsakdanjem življenju igrajo vloge in poskušajo nadzorovati vtis, ki ga naredijo na druge. V delovnem okolju skladno s to razlago zaposlena oseba nastopa kot igralka, kjer s svojo igro ustvarja želene (organizacijske) rezultate.14

V povezavi s tem konceptom imajo pomembno vlogo tudi pravila čustvovanja (feeling rules). To so kulturne, družbene ali organizacijske norme, ki nam povedo, kakšno vedenje je primerno v vsakem odnosu ali vlogi.15 Nekateri raziskovalci namesto pravil čustvovanja uporabljajo izraz pravila ekspresije ali izražanja (display rules), saj je ta izraz bolj povezan s čustvi, ki so javno prikazana, in ne z notranjim občutkom delavca.16

Posamezniki opravljajo emocionalno delo na različne načine, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju.

Negativna plat emocionalnega dela

Koncept emocionalnega dela je deležen akademske pozornosti v prvi vrsti zaradi svojih potencialnih negativnih socialnih in psiholoških posledic, ki obsegajo izgorelost, stres, otopelost, »emotivno disonanco«17 ipd. in se pojavljajo pri osebah, ki tovrstno delo opravljajo.18 Študije emocionalnega dela pri pravnikih opozarjajo še na čustveno izčrpanost,19 stres, depresijo,20 vpliv na duševno zdravje in zadržanost pravnikov pri iskanju pomoči zaradi stigme mentalnega zdravja v teh poklicih21 in prelivanja dela pravnikov, vključno s čustvenimi elementi, v njihovo družinsko življenje.22

Čeprav so negativne posledice v središču mnogih raziskav in študij, pa nekatere novejše izmed njih kažejo, da lahko ima emocionalno delo tudi nekatere pozitivne posledice, kot so večje zadovoljstvo pri delu,23 pripisovanje večjega pomena svojemu delu,24 učinkovitejše izvajanje nalog25 in zaščita pred izkazovanjem pristnih čustev, ohranjanje profesionalnega ravnanja26 itd.

Del problematike je tudi spolna neenakost pri opravljanju emocionalnega dela. V skladu z družbeno pričakovanimi lastnostmi in »naravno« vlogo žensk naj bi bile te spretnejše pri upravljanju svojih čustev, zaradi česar ni naključje, da so ženske nadreprezentirane na delovnih mestih, ki zahtevajo emocionalno delo in v primerjavi z moškimi opravljajo več emocionalnega dela. Prav tako prihaja do spolno specifične specializacije emocionalnega dela, kjer ženske na splošno opravljajo več »mehkega« emocionalnega dela (delo z nasmehom, obvladovanje svoje jeze, rahločutno ukvarjanje s strankami ipd.), moški pa naj bi opravljali več »trdega« emocionalnega dela (izkazovanje jeze oz. agresije do oseb, ki kršijo različna pravila, obvladovanje strahu in ranljivosti ipd.).27

Emocionalno delo pravnih strokovnjakov

Koncept emocionalnega dela je bil sprva razvit v kontekstu zasebnega, storitvenega sektorja, s poudarkom na tem, kako si lahko organizacije prisvojijo čustva svojih zaposlenih in jih uporabijo za dobiček.28 V teh poklicih zaposleni pripomorejo h kvaliteti storitve in so v večji ali manjši meri njen sestavni del.29

Pravnike zaradi njihovega statusa strokovnjakov (professionals) v tem smislu ne moremo šteti za klasične emocionalne delavce. Strokovnjaki so delavci, ki opravljajo delo znotraj določene profesije, običajno uživajo večjo stopnjo avtonomije pri opravljanju emocionalnega dela, njihova avtoriteta nad klienti pa je pričakovana.30 Za te poklice veljajo naslednje značilnosti:

- Dejavnosti in vedenja v teh poklicih urejajo široko razširjeni in formalizirani (pogosto etični) kodeksi, ki predpisujejo splošno sprejete standarde.
- Ti poklici so običajno samoregulativni; na podlagi precedensov in lastnega etičnega kodeksa nadzorujejo sprejem v poklic ter določajo, urejajo in predpisujejo, kaj je in kaj ni sprejemljivo ravnanje.
- Obstaja prepričanje, da ti poklici služijo višjemu dobremu (na primer služenje pravičnosti, božanstvu ali človekovemu položaju).
- Ti poklici se zanašajo na iznajdljivost, refleksivnost in inovativnost posameznega strokovnjaka, kar naj bi ustvarilo drugačne emocionalne zahteve, kot jih poznamo pri nestrokovnem poklicnem delu, kar daje delu strokovnjakov posebno naravo.31

Pri pravnikih prihaja še do ene posebnosti pri opravljanju emocionalnega dela, in sicer da je velik delež teh strokovnjakov zaposlen v javnem sektorju (sodniki in državni tožilci). Koncept emocionalnega dela v javnem sektorju je povezan z zaupanjem v javne institucije in vlogo funkcionarjev, ko predstavljajo državo ob stiku z njenimi državljani. Načinom, na katere emocionalno delo opravljajo strokovnjaki in osebe zaposlene v javnih službah, je bila akademska pozornost namenjena šele v zadnjem času.32

Pravila čustvovanja med pravniki

Poseben vpliv na vedenje (pravnih) strokovnjakov imajo torej poklicni etični kodeksi, ki določajo standarde vedenja in etična pravila, ki naj bi jih zaposleni upoštevali pri svojem delu. Norme in pravila obnašanja, ki izhajajo iz teh kodeksov, pa tako predstavljajo pravila čustvovanja oz. ekspresije, ki veljajo v teh poklicih.33

Standarde vedenja slovenskim pravnikom določajo Kodeks odvetniške poklicne etike,34 ki je nastal v okviru Odvetniške zbornice Slovenije, Kodeks državnotožilske etike,35 ki ga je izdal Državnotožilski svet, in Kodeks sodniške etike,36 ki je nastal pod okriljem Slovenskega sodniškega društva. Nekatere zahteve glede vedenja pravnikov najdemo tudi v zakonih, ki te poklice urejajo (Zakon o odvetništvu (ZOdv),37 Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1),38 Zakon o sodiščih (ZS),39 Zakon o sodniški službi (ZSS)),40 v predpisih in podzakonskih aktih, kot so odredbe in pravilniki, ki urejajo posamezne tematike, ter v notranjih pravnih aktih tožilstva ali sodišča. Na tem področju najdemo tudi nekatere dokumente mehkejše narave, kot je na primer priročnik Pravniški bonton.41

Standardi vedenja, ki izhajajo iz kodeksov in iz zgoraj naštetih aktov se v veliki meri prekrivajo. Zahteve, ki so največkrat poudarjene, so ohranjanje ugleda, osebne časti in časti svojega poklica; odgovorno, vestno, pošteno in dostojanstveno opravljanje poklica; neodvisnost in nepristranskost; usposobljenost, strokovnost in predanost svojemu poklicu itd. V teh aktih so urejeni tudi odnosi do sodelavcev in strank oz. udeležencev postopka, pojavljanje v medijih in zahteve po krepitvi zaupanja javnosti v njihovo delo.

Na vedenje posameznikov v družbeni situaciji pomembno vpliva tudi pričakovanje vloge (role expectations). Vsaka vloga je oblikovana z vedenjskimi normami in pričakovanji, ki jih določajo kultura, institucija in družba kot celota. Na delovnem mestu ima na oblikovanje pričakovanj glede vloge velik pomen organizacijska socializacija in usposabljanje.42 Pri pravnikih naj bi imela še večji pomen poklicna socializacija in poklicno usposabljanje, ki so ga ti deležni od študija naprej.43

Kazensko pravosodje kot prostor emocionalnega dela

Kazensko pravo je eno od pravnih področjih, kjer gre zaradi možnosti posega v najpomembnejše pravice in dobrine posameznika (poseg v osebno svobodo, premoženje ipd.) za eno izmed bolj čustvenih področjih. Na čustvene manifestacije udeležencev postopka vplivata močan strah in negotovost, ki ju ti občutijo med postopkom.44

Za obvarovanje pred prelitjem tujih čustev na njihova lastna in vplivom tujih čustev na njihovo presojo oz. delovanje se pravniki zaščitijo z opravljanjem emocionalnega dela. Za pravnike je bistveno, da pri svojem delu obdržijo videz strokovnosti. Pravni strokovnjaki na posebne načine izvajajo emocionalno delo, zato da zagotovijo, da njihova osebna čustva niso razkrita strankam, saj to velja za neprofesionalno. V skladu s tem so raziskovalci kot najbolj razširjen način opravljanja emocionalnega dela pri pravnikih, s katerim si pomagajo vzdrževati videz strokovnosti, prepoznali zatiranje določenih čustev in osebnih občutkov.45 Videz strokovnosti si prizadevajo obdržati ob stiku z neposredno javnostjo (torej udeleženci, ki so fizično prisotni na obravnavi) in posredno javnostjo (javnost, ki postopek spremlja v medijih).

Različne načine emocionalnega dela opravljajo tudi v povezavi z izkazovanjem empatije, kadar se to izkaže kot potrebno,46 in ob uporabi t. i. »železne samokontrole« (izraz se v literaturi uporablja kot nasprotje empatiji), ki jim zagotavlja ohranjanje čustvene odmaknjenosti. Pri slednji gre za strategijo zatiranja pristnih, osebnih (neprofesionalnih) čustev in ohranjanja racionalnosti pri zastopanju strank.47

Videz nepristranskosti in strokovnosti je zaradi njihove vloge v postopku še posebej pomemben za sodnike.48 Pri zagovornikih pa potreba po opravljanju emocionalnega dela običajno izhaja iz njihovega dejstva samozaposlenosti in želje po pridobitvi novih strank.49

Koncept emocionalnega dela nam omogoča razumevanje, kako organizacije v kazenskem pravosodju manipulirajo s čustvi zaposlenih za dosego svojih ciljev. To je še posebej pomembno, ker zaposleni v kazenskem pravosodju delo opravljajo v tveganih razmerah in pri tem pogosto prihajajo v stik z nevarnimi posamezniki. Opravljanje emocionalnega dela pa lahko (kot že omenjeno) resno vpliva na njihovo dobrobit.50

Metodologija

V nadaljevanju bodo predstavljeni rezultati interdisciplinarne raziskave, ki je bila izvedena med avgustom in decembrom 2023 v okviru študentskih projektov za trajnostni razvoj, z naslovom »Breme dela v kazenskem pravosodju« pod vodstvom prof. dr. Matjaža Ambroža, doc. dr. Darje Tadić in izr. prof. dr. Mojce Mihelj Plesničar.

Predmetna raziskava temelji na obsežni kvalitativni analizi delno strukturiranih globinskih intervjujev s tridesetimi pravniki (deset z zagovorniki, deset z državnimi tožilci in deset s sodniki), ki delujejo v slovenskem kazenskem pravosodju. Vprašalnik je obsegal petnajst krajših sklopov vprašanj, ki so se nanašala na bremena, ki jih zaposleni v kazenskem pravosodju čutijo pri svojem delu. Medtem ko je bil obseg omenjene študije širši, so v tem prispevku fokus emocionalne obremenitve in emocionalno delo, ki ga opravljajo zaposleni v kazenskem pravosodju.

Intervjuji so povprečno trajali med 60 in 90 minut, bili so posneti z avdio snemalnikom, nato pa ročno prepisani. Intervjuvane so bile osebe, ki delujejo na prvi stopnji kazenskega pravosodnega sistema, in sicer na okrožnih sodiščih. Tako smo se odločili zaradi dejstva, da imajo pravni strokovnjaki pri prvostopenjskem sojenju neposredni stik z udeleženci postopka, za okrožna sodišča pa smo se odločili, ker gre pri tej stvarni pristojnosti za težja kazniva dejanja, posledično pa obtoženci za svoje zastopanje na tej stopnji v primerjavi z okrajnimi sodišči pogosteje pooblastijo zagovornika. Osebe, povabljene k sodelovanju v raziskavi, so bile izbrane naključno. Njihovi kontakti so bili pridobljeni na različne načine, in sicer na predlog mentorjev projekta, na predlog že intervjuvanih oseb, preko spletnih strani sodišč, tožilstev in odvetniških pisarn. Intervjuvanci so pred začetkom podpisali informirano soglasje za udeležbo v študiji.

Da bi bili pridobljeni podatki reprezentativni za področje celotne Slovenije, smo si prizadevali, da smo intervjuje opravili v čim več okrožnih sodiščih v Sloveniji, intervjuvanci so bili iz Ljubljane (18), Maribora (3), Celja (3), Novega mesta (2), Nove Gorice (2), Krškega (1) in Slovenj Gradca (1) (pokrili smo torej 7 od 11 okrožij v RS). Ob tem je treba poudariti, da še vedno večina intervjuvancev dela v Ljubljani (60 odstotkov).

Prizadevali smo si za enakomerno zastopanje obeh spolov. V intervjuje je bilo vključenih 17 žensk (56,67 odstotka) in 13 moških (43,33 odstotka). Od tega je bilo razmerje med ženskami in moškimi pri zagovornikih 4 : 6, državnih tožilcih 7 : 3 in sodnikih 6 : 4. Pri državnih tožilcih so štiri osebe delovale na specializiranem oddelku državnega tožilstva, od tega je bilo razmerje med ženskami in moškimi 1 : 3.

Za interpretiranje pridobljenih podatkov sem opravila obsežno tematsko analizo s pomočjo programa Delve, ki omogoča niansirano raziskovanje podatkov, pri čemer sem sledila metodi tematske analize, ki sta jo zasnovala Braun in Clarke.51 V skladu z njunim strukturiranim postopkom v šestih korakih sem podatke, ki sem jih želela predstaviti, razporedila v tri glavne teme. Teme, ki sem jih skozi analizo oblikovala, so:

1. pogon emocionalnega dela; v tem smislu besedo »pogon« uporabljam kot zagon, potrebo oz. motivacijo, ki jo intervjuvanci čutijo za opravljanje emocionalnega dela,

2. obseg in vsebina emocionalnega dela in

3. dojemanje emocionalnega dela.

Te teme so po potrebi razčlenjene na dodatne podteme. Načeloma ugotovitve razlagam v luči vseh obravnavanih poklicev, če pa so se mi pri določenih temah pojavile karakteristike, ki so lastne zgolj enemu poklicu, te rezultate razlagam ločeno.

Čeprav so podatki sogovornikov v študiji anonimizirani, sem se ob tem odločila, da obdržim spol intervjuvancev, saj je spol nasploh zelo pomemben dejavnik emocionalnega dela, prav tako pa so bile nekatere izjave spolno stereotipne.

Pri emocionalnem delu gre za področje, ki ga je precej težko raziskovati. Pri nekaterih temah, kot je npr. uporaba globinske igre, bi bilo poleg intervjujev dobro uporabiti tudi ostale raziskovalne metode, kot so npr. senčenje (shadowing), ankete itd., a to zaradi časovnih okvirjev projekta ni bilo mogoče.

Emocionalno delo v slovenskem kazenskem pravosodju

Pogon emocionalnega dela

Želela sem raziskati, kateri dejavniki sprožajo potrebo po opravljanju emocionalnega dela pri pravnih strokovnjakih v kazenskem pravosodju. Glede na pridobljene podatke ugotavljam, da ta potreba izhaja iz več virov. Do nekaterih razlik prihaja med zagovorniki in na drugi strani sodniki ter državnimi tožilci, saj so ti zaposleni v javnem sektorju.

Glede na izpovedi mnogih sogovornikov sem dejavnike razporedila v tri kategorije, in sicer pričakovanja »občinstva« (audience expectations), pričakovanja vloge (role expectations) in zagotavljanje plačila.

Pričakovanja občinstva

Prva kategorija pričakovanja občinstva se navezuje na sociološke razlage dramaturškega vedenja po Goffmanu, ki primerja socialno življenje z gledališko igro, v kateri ljudje igrajo različne vloge, odvisno od situacije in občinstva.52 Pričakovanja občinstva v kazenskem pravosodju vključujejo pričakovanja javnosti v kazenskih postopkih (neposredna in posredna) in drugih pravnikov. V podporo Goffmanovi dramaturški teoriji iz podatkov raziskave izhaja, da tudi intervjuvanci sami občasno doživljajo kazenski postopek kot predstavo. V raziskavi so nekateri intervjuvanci sebe primerjali z igralci in uporabili igralske metaforične izraze, kot so »šov«, »predstava«, »teatralnost«, »igralci«...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Lovrena Jeromelj: Kazenski pravniki kot emocionalni delavci

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 48, 2024

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------

Opombe:
1 Hochschild, A. R.: The Managed heart. Commercialization of human feelings, 1. izdaja, University of California Press, Berkeley 1983.
2 Westaby, C., in Subryan, A.: Emotional labour in the legal profession, v: Phillips, J., Westaby, C., Fowler, A., in Waters, J. (ur.): Emotional labour in criminal justice and criminology, Routledge, Oxford 2021, str. 24–54.
3 Hochschild, A. R., nav. delo, str. 186–189.
4 Phillips, J., Westaby, C., Fowler, A., in Waters, J., nav. delo, str. 11.
5 Mentorici se iskreno zahvaljujem za vso njeno pomoč in usmeritve.
6 Daicoff, S.: Lawyer, Know Thyself: A Review of Empirical Research on Attorney Attributes Bearingon Professionalism, American University Law Review, 46(5), 1997, str. 1337–1427.
7 Maroney, T. A.: Law and Emotion: A Proposed Taxonomy of an Emerging Field, Law and Human Behavior, 30(2), 2006, str. 119–142.
8 Kmet, S.: Vloga čustev v delovanju kazenskopravnega sistema v postmodernem kontekstu, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2011.
9 Glej: Anleu, S. R., in Mack, K.: Magistrates’ Everyday Work and Emotional Labour, Journal of Law and Society, 32(4), 2005, str. 590–614; Flower, L.: Emotional labour, cooling the client out and lawyer face, v: Phillips, J., Westaby, C., Fowler, A., in Waters, J. (ur.): nav. delo, str. 173–185; Harris, L. C.: The Emotional Labour of Barristers: An Exploration of Emotional Labour By Status Professionals, Journal of Management Studies, 39(4), 2002, str. 553–584; Kadowaki, J.: Maintaining professionalism: Emotional labor among lawyers as client advisors, International Journal of the Legal Profession, 22(3), 2015, str. 323–345; Pierce, J. L.: Gender trials: Emotional lives in contemporary law firms, University of California Press, California 1995; Westaby, C.: ‘Feeling like a sponge’: The emotional labour produced by solicitors in their interactions with clients seeking asylum, International Journal of the Legal Profession, 17(2), 2010, str. 153–174 in druge.
10 Westaby, C., in Subryan, A., nav. delo, str. 34–35.
11 Hochschild, A. R., nav. delo, str. 7.
12 Phillips, J., Westaby, C., Fowler, A., in Waters, J., nav. delo, str. 4.
13 Hochschild, A. R., nav. delo, str. 35–37.
14 Goffman, E.: The Presentation of Self in Everyday Life, 1.izdaja, University of Edinburgh, Social Sciences Research Centre, Edinburgh 1956.
15 Hochschild, A. R., nav. delo, str. 18.
16 Ashforth, B. E., in Humphrey, R. H.: Emotional Labor in Service Roles: The Influence of Identity, The Academy of Management Review, 18(1), 1993, str. 88–115.
17 Primerljivo s kognitivno disonanco po Festinger, L.: A theory of cognitive dissonance, Stanford University Press, Redwood city 1957.
18 Phillips, J., Westaby, C., Fowler, A., in Waters, J., nav. delo, str. 9.
19 Anleu, S. R., in Mack, K., nav. delo, str. 619; Harris, L. C., nav. delo, str. 557–558.
20 Westaby, C., nav. delo, str. 169.
22 Anleu, S. R., in Mack, K., nav. delo, str. 613; Harris, L. C., nav. delo, str. 573–574.
23 Wharton, A. S.: The Affective Consequences of Service Work: Managing Emotions on the Job, Work and Occupations, 20(2), 1993, str. 205–232.
24 Guy, M. E.: Emotional Labor: Putting the Service in Public Service: Putting the Service in Public Service, 1. izdaja, Routledge, Oxford 2014.
25 Harris, L. C., nav. delo, str. 578.
26 Anleu, S. R., in Mack, K., nav. delo, str. 612; Harris, L. C., nav. delo, str. 570.
27 Šadl, Z.: »We’re out to make you smile«. Emocionalno delo v storitvenih organizacijah, Teorija in praksa, 39(1), 2002, str. 49–80.
28 Phillips, J., Westaby, C., Fowler, A., in Waters, J., nav. delo, str. 3.
29 Morris, J. A., in Feldman, D. C.: The Dimensions, Antecedents, and Consequences of Emotional Labor, The Academy of Management Review, 21(4), 1996, str. 986–1010.
30 Šadl, Z., nav. delo, str. 67–68.
31 Harris, L. C., nav. delo, str. 558–559.
32 Phillips, J., Westaby, C., Fowler, A., in Waters, J., nav. delo, str. 10–11.
33 Fincham, R., in Rhodes, P. S.: The individual, work and organization: Behavioural studies for business and management students, Rowman & Littlefield, Lanham 1988.
34 Kodeks odvetniške poklicne etike, Odvetniška zbornica Slovenije, 1994 (dopolnjen 7. 12. 2011, 25. 4. 2009 in 9. 4. 2011), www.odv-zb.si/odvetniska-zbornica/predpisi/odvetniska-poklicna-etika/.
36 Kodeks sodniške etike, Slovensko sodniško društvo, 2001 .
37 Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.
38 Ur. l. RS, št. 58/11 in nasl.
39 Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB in nasl.
40 Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB in nasl.
41 Ambrožič, M., in drugi: Pravniški bonton, Pravna fakulteta, Ljubljana 2019, https://www.pf.uni-lj.si/media/pravniski_bonton.pdf.
42 Rafaeli, A., in Sutton, R. I.: Expression of Emotion as Part of the Work Role, The Academy of Management Review, 12(1), 1987, str. 23–37.
43 Harris, L. C., nav. delo, str. 565; Wojciechowski, M., Dowgiałło, B., in Rancew-Sikora, D.: Emotional Labour of Judges, Archiwum Filozofii Prawa i Filozofii Społecznej, 1(10), 2015, str. 97–109.
44 Anleu, S. R., in Mack, K., nav. delo, str. 591.
45 Anleu, S. R., in Mack, K., nav. delo, str. 604; Harris, L. C., nav. delo, str. 570.
46 Westaby, C., in Subryan, A., nav. delo, str. 40–42.
47 Harris, L. C., nav. delo, str. 571.
48 Šugman Stubbs, K., in Mihelj Plesničar, M.: Psihološki vidiki sodniškega odločanja: Od objektivnosti k subjektivnosti in spet nazaj, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 71(3), 2020, str. 194–207.
49 Harris, L. C., nav. delo, str. 560.
50 Phillips, J., Westaby, C., Fowler, A., in Waters, J., nav. delo, str. 11.
51 Braun, V., in Clarke, V.: Thematic analysis: A practical guide, SAGE, Thousand Oaks 2022.
52 Goffman, E., nav. delo, str. 28.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.