To je na nek način seveda razumljivo. Koalicijski politični valjar je dal jasno vedeti, da bo uveljavil svojo voljo, in tako je tudi bilo. Osebni pragmatizem veleva, da se politični moči ne velja zameriti. Kdo ve, kdaj se bodo križale naše poti? Obstajajo pa izjeme. Zoper ta politični hegemonizem, kapo dol, se je z javno besedo vneto boril nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic.1 Pridružil pa se mu je tudi Andraž Zidar.2 Z izjemo slednjega, h katerega tezam se vrnemo v nadaljevanju, je razprava v smislu potrebe po zagotavljanju svetovnonazorsko, če hočete ideološko uravnoteženega ustavnega sodišča pretežno izzvenela.
To je legitimno, prepričljivo, ni pa, kot poudarja tudi Zidar, odločilno. Prav gotovo pa je argumentativno samomorilsko v Sloveniji.
Ker ideologiji ne sme biti mesta pri ustavnosodnem odločanju, tako velja tudi za »ta desne« kandidate za ustavne sodnike. Kdo so to, pa itak vedo oni, ki imajo v slovenski družbi monopol nad etiketiranjem ljudi.
Toda posvetimo se raje bolj resnim temam. Najbolj resno je gotovo to, da je pojem ideologije ali svetovnega nazora na sodiščih v Sloveniji zelo skromno razumljen. Kot smo že pred leti raziskali na Novi univerzi,3 svetovnega nazora sodnikov ni mogoče poenostavljeno razdeliti v dva strankarska politična bloka: desnega in levega. Torej konservativnega in liberalnega. Nasprotno, pokazali in na praktičnem primeru slovenskega Ustavnega sodišča tudi dokazali smo, da je sodniška ideologija večrazsežna.4
V praksi je tako treba ločiti vsaj tri ideološke dimenzije: ekonomsko, družbeno in avtoritarno. Ekonomska razsežnost ideologije se izraža v sodnikovem svetovnonazorskem vrednostnem odnosu do vprašanja državnega poseganja na svobodni trg. Koliko naj ekonomske odnose v družbi urejajo prirejeni ekonomski akterji sami oziroma koliko naj vanje posega država s svojimi oblastnimi, regulatornimi mehanizmi?5 Družbena razsežnost ideologije se izraža v sodnikovem svetovnonazorskem vrednostnem odnosu do urejanja horizontalnih razmerij med različnimi družbenimi skupinami, pri čemer gre največkrat za odnose med različnimi večinskimi in manjšinskimi skupinami v družbi.6 Avtoritarna razsežnost pa zajema svetovnonazorske opredelitve sodnika do vprašanja urejanja vertikalnega razmerja med oblastjo ter posameznikom.7 K temu pa velja dodati še ideološko naklonjenost posameznih ustavnih sodnikov, da glasujejo v skladu s pričakovanji parlamentarne in/ali vladne večine.
Ko potemtakem uvidimo, da ljudje, z njimi pa tudi ustavni sodniki, nismo preprosto zreducirani samo na leve in desne, temveč nas prežemajo najmanj trije različni ekonomski, družbeni in (ne)avtoritarni svetovnonazorski pogledi, ugotovimo, da še tisti redki javni pozivi po svetovnonazorskem uravnoteženju Ustavnega sodišča žal zgrešijo bistvo. Ne gre za to, ali bomo imeli na Ustavnem sodišču dovolj levih in desnih ustavnih sodnikov. Temveč gre za to, ali bomo imeli dovolj pluralno sestavo, ki bi ponujala različne kombinacije različnih razsežnosti sodnih ideologij, tako da se med ustavnimi sodniki navznoter vzpostavi produktivno razmerje zavor in ravnovesij.
Samo v teh pogojih lahko namreč pričakujemo prepričljivo utemeljene odločbe Ustavnega sodišča, ker bodo različni pogledi ustavne sodnike sili k temu, da mislijo. Namreč, če smo vsi iz enega in istega svetovnonazorskega gnezda, z istih fakultet, celo v razmerju mentorica in študent, iz istih sodniških krogov, skratka, če nas prežema ista pravna domačijskost,8 bomo neizbežno vsi mislili enako. Ko pa enkrat vsi mislijo enako, pa nihče zares ne misli. To se neizbežno kaže tudi v odločbah sodišč.
Toda kot je opozarjal že profesor Zidar, pri ustavnosodnem odločanju sodniški svetovni nazor še zdaleč ni vse. »Pomembnejše kvalitete so vrhunska strokovnost, intelektualna poštenost, miselna odprtost, sodni pogum, osebnostna širina, pravna ustvarjalnost in seveda empatija do sočloveka.«9 Drži. Pred vprašanjem svetovnonazorske uravnoteženosti bi zato kandidatom za ustavne sodnike in tistim, ki pritiskajo politične gumbe zanje, po našem mnenju morali zastaviti tudi in predvsem vprašanje o obstoju in vrsti njihove sodne filozofije. Ta namreč predstavlja strokovni teoretični okvir sodnega odločanja, v katerem nastopa sodnik s svojim svetovnim nazorom. Sodnikova sodna filozofija je njegova sodna identiteta, tisto, na kar kot pravni strokovnjak, kar naj bi ustavni sodnik bil, prisega in kar naj bi poosebljal.
Kot smo podrobneje razložili na drugem mestu,10 je sodnike glede na njihovo sodno filozofijo, ki vpliva na to, kako bodo pri sodnem odločanju med seboj kombinirali različne kanone pravne razlage, mogoče razporediti na daljici med aktivističnimi in zadržanimi sodniki.
Prvi v pravnofilozofskem smislu poudarjajo objektivno namensko razlago (namen norme, predpisa kot takega); argument precedensa, sistemsko in logično razlago ter dinamično zgodovinsko razlago. Zadržani sodniki pa se tesno oklepajo jezikovne razlage, subjektivne namenske razlage (namen normodajalca) in statične zgodovinske razlage. (Bolj) aktivistični sodniki sebe razumejo kot ustvarjalce prava in nosilce vplivne neodvisne sodne veje oblasti, ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Matej Avbelj: Kako kadrovati na ustavno sodišče?
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 3, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
