Povod za ta kritični komentar je odločba Informacijskega pooblaščenca (v nadaljevanju: IP), št. 090-13/2025 z dne 4. februarja 2025,1 v kateri je IP kot nadzorni organ potrdil odločitev Okrožnega sodišča v Kopru, da se prosilcu v celoti zavrne dostop do dveh sodb, ki se nanašata na ugotovitev deleža na skupnem premoženju nekdanjih zakoncev kot strank pravdnega postopka. IP je dostop zavrnil s pavšalnim ali pa blanketnim sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in ob tem popolnoma onemogočil institut delnega dostopa.
Predmetna odločba pomeni resno doktrinarno regresijo ustavnih standardov. Analiza bo pokazala, da razlogovanje IP bremenijo tri ključne ustavnopravne in logične napake:
1. napačna redukcija pomena javnosti sojenja,
2. ignoriranje protislovja med »verbalno javnostjo« in »pisno tajnostjo« postopka ter
3. birokratsko razvrednotenje (kapitulacija pred) institutom delnega dostopa.
Prosilec je od Okrožnega sodišča v Kopru zahteval dostop do dveh materializiranih sodnih odločb (prve in druge stopnje) v civilni zadevi glede delitve skupnega premoženja. Prvostopenjski organ je zahtevo v celoti zavrnil z utemeljitvijo, da obrazložitev sodbe podrobno razčlenjuje premoženje fizičnih oseb in da bi njeno razkritje – četudi anonimizirano – pomenilo prehud poseg v zasebnost in dostojanstvo strank, ki so prosilcu verjetno že znane, saj je v postopku sodeloval kot priča. Sodišče v zahtevi prosilca ni prepoznalo ne javnega interesa ne razsežnosti javnosti sojenja.
IP je v pritožbenem postopku odločitev sodišča potrdil. V svoji obrazložitvi je poudaril, da sodbi vsebujeta izjemno visoko koncentracijo varovanih osebnih podatkov in t. i. naveznih okoliščin, identifikatorjev (opis dinamike medsebojnih odnosov zakoncev, njunih prispevkov k premoženju, razmerja do otrok in izpovedb prič). IP je presodil:
– Splošno sklicevanje prosilca na interes javnosti po transparentnosti dela sodišč ne zadošča za izvedbo testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, saj zadeva ne odpira vprašanj javne varnosti, zdravja ali porabe javnih sredstev.
– Ustavno načelo javnosti sojenja (24. člen URS) sploh ni namenjeno pridobivanju dokumentov, temveč je primarno procesno jamstvo, namenjeno strankam postopka za zagotavljanje poštenega sojenja.
– Delni dostop po 7. členu ZDIJZ ni mogoč (niti ni smiseln), ker bi po prekritju vseh osebnih podatkov in naveznih okoliščin v sodbah bojda ostali le goli podatki o imenu sodišča, sodnikih, zapisnikarjih in opravilnih številkah, s čimer bi dokument popolnoma izgubil svojo vsebino in vrednost za prosilca ali javnost.
Postavim vprašanje. Komu je namenjena javnost sojenja? Tudi IP stori pravno povsem zgrešeno ustavnopravno redukcijo. Najbolj sporen, deloma celo ustavnopravno heretičen del odločbe IP pa se glasi:
»IP poudarja, da Ustava Republike Slovenije [...] sicer določa javnost sojenja [...] vendar pa je, po oceni IP, omenjena pravica v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, s katero naj bi se zagotovila poštenost sojenja.[...] Javnost sojenja oziroma javnost sodb ni namenjena pridobivanju dokumentov.«
Ta trditev IP (ki se sklicuje na Komentar ustave RS iz leta 2002)2 pomeni popolno in abotno zamenjavo dveh ustavnih institutov. IP tukaj povsem zgrešeno enači splošna procesna jamstva in pravico do poštenega postopka (22. člen URS) z načelom javnosti sojenja (24. člen URS). Stranke postopka so v dvorani prisotne ex lege in ex officio, saj se tam odloča o njihovih pravicah in dolžnostih: za njihovo seznanjenost z zadevo ustavna kategorija »javnosti« sploh ni potrebna!
Zgodovinski, ustavni in pravno-filozofski smisel javnosti sojenja je nekaj povsem drugega in prav nasproten: gre za bistveno varovalko ustavne demokracije, ki omogoča demokratični nadzor družbe nad izvajanjem sodne oblasti. Sodna oblast se v Republiki Sloveniji izvaja (karkoli si že mislimo o tej arhaični sintagmi ali paroli) v imenu ljudstva. Ker sodniki sodijo v imenu ljudstva, ima to isto ljudstvo (javnost, mediji, stroka) neodtujljivo pravico slediti, nadzorovati in preverjati, kako se ta oblast izvaja. Javnost je ustavno jamstvo proti tajnim, kabinetnim, samovoljnim, arbitrarnim, nerazumnim, koruptivnim ali politično motiviranim procesom.
Razlagati javnost sojenja kot zaprt krog (strank v postopku), ki koristi le strankam postopka, je popolni ustavnopravni nesmisel, ki relativizira pomen družbenega nadzora nad pravosodjem.
V naslednjem koraku pa ga izniči.
Nadaljnja velika slabost odločitve IP je ignoriranje neizpodbitnega dejstva, da sodišče v konkretnem pravdnem postopku javnosti iz glavne obravnave sploh ni izključilo. IP to celo izrecno ugotavlja v odločbi. A vseeno …
Iz tega izhaja beton logičnega protislovja. Če obravnava ni bila zaprta za javnost, bi lahko v sodno dvorano zakonito vstopil kdorkoli – naključni mimoidoči, študent prava, raziskovalec, pravni kritik ... Prisotni posameznik bi lahko v živo poslušal celotno izvajanje dokazov, podrobnosti o premoženju, družinski dinamiki in izpovedbe prič ter si vse slišano dobesedno zapisal, na primer v zvezek.
Sodišče kot zavezani organ po ZDIJZ in IP pa sta zavzela stališče, da tisto, kar je bilo verbalno prosto dostopno celotni javnosti v dvorani (pa če je ta bila tam prisotna ali ne, to je povsem brezpredmetno), z dnem zapisa na papir v formo sodbe pridobi status absolutne administrativne tajnosti, ki je pred isto javnostjo ni mogoče razkriti niti delno. Abotno in absurdno. Takšen formalističen pristop ustvarja nevzdržen paradoks, ki ukinja realni učinek javnosti glavne obravnave in dejansko pomeni zlorabo instituta varstva zasebnosti (ne za pravno korist strank, ampak) za potrebe birokratskega zapiranja javne uprave.
IP je v celoti zavrnil tudi izvedbo delnega dostopa po 7. členu ZDIJZ, in sicer z argumentom, da bi dokument po prekritju vseh varovanih podatkov in naveznih okoliščin izgubil svojo »vrednost in smiselnost« tako za javnost kot za prosilca, saj naj bi ostali le podatki o sodnikih in opravilnih številkah. Uf!
Takšno razlogovanje pomeni nedopusten pravno-administrativni paternalizem.
Nadzorni organ nima nobene pravne pristojnosti vnaprej ocenjevati, kaj je za prosilca ali strokovno javnost »smiselno« ali »vredno«.
Tudi če se iz sodbe dosledno in tehnično pravilno odstranijo vsi neposredni in posredni identifikatorji (osebna imena, EMŠO, točne parcelne številke nepremičnin, zadevni denarni zneski), v dokumentu še vedno ostane tisto, kar je za javnost in stroko bistveno: procesno vodenje in pravna argumentacija sodišča.
Posebej strokovno javnost (odvetnike, sodnike, akademske raziskovalce) primarno zanima (ker jih mora zanimati), kako je sodišče apliciralo materialno pravo (npr. določbe Družinskega zakonika RS), kakšne dokazne standarde je postavilo pri ugotavljanju skupnega premoženja, kako je presojalo in ocenjevalo posamezne dokaze, kako je ovrednotilo nepremičninske prispevke in kako je utemeljilo končno odločitev, kaj je bil končni dokazno-argumentativni steber končne odločitve, sodbe. Trditev IP, da bi po anonimizaciji ostala le gola forma brez vsebine, pomeni radikalno podcenjevanje pomena pravne obrazložitve sodnih odločb in nesprejemljivo kapitulacijo pred tehnično izvedbo delnega dostopa, njegovo popolno razvrednotenje, izvotlitev.
Sprejetje doktrine, kot jo ponuja IP v tej odločbi, bi imelo uničujoče posledice za slovensko pravno okolje. Okrajna in okrožna sodišča ne pripravljajo učbeniških in javnih povzetkov ali biltenov svojih sodb, prav tako pa večina prvostopenjske civilne in družinske sodne prakse sploh ni objavljena v uradnih javnih bazah Vrhovnega sodišča RS. Če ne javnost ne stroka nimata dostopa do teh sodb niti preko instituta ZDIJZ, ker so tovrstni postopki že po naravi stvari in logično nujno polni »koncentracije osebnih podatkov« in osebnih razmerij, potem celotna primarna sodna praksa na teh področjih postane za javnost in stroko trajno izgubljena in kar hermetično zaprta. Sodišča na ta način postanejo izolirani nosilci javne oblasti, skriti za neprebojnimi zidovi tehnokratskega formalizma. Onemogočena je kakršnakoli zunanja, znanstvena, strokovna ali medijska evalvacija vodenja postopkov, argumentiranja z močjo argumenta in sodnega odločanja, kar neposredno spodkopava ustavno načelo odgovornosti sodstva in ruši zaupanje javnosti v pravno državo.
Odločba IP, št. 090-13/2025, je šolski primer nerazumevanja vključenih pravnih institutov in konceptov ter nazoren primer, kako lahko preširoka in absolutizirana interpretacija varstva osebnih podatkov popolnoma izniči temeljne ustavne standarde transparentnosti. Razlogovanje, da je javnost sojenja namenjena strankam, da pisna sodba skrije tisto, kar je bilo na obravnavi javno, in da država vnaprej odloča o smiselnosti branja pravne argumentacije za prosilca, je v ustavni demokraciji nesprejemljivo.
Sodna veja oblasti ne sme biti zaprta in imuna pred nadzorom javnosti. Natančna, strokovna anonimizacija (delni dostop) je povsem izvedljiva in nujna za zaščito zasebnosti strank ob hkratni ohranitvi pravno pomembne vsebine in pravnega jedra sodbe. Tolmačenje, ki smo mu priča v obravnavani odločbi, je zato treba doktrinarno odločno zavrniti, saj vodi v nevarno administrativno zatemnitev pravosodnega sistema, neustavno izmikanje zunanjemu nadzoru nad delom sodišč in radikalno krčenje ustavne pravice do obveščenosti. Če ne bo deležna sodne in akademske rehabilitacije, lahko vrata sodnih dvoran zaklenemo in uvedemo tajne uradne evidence sodb. Škandalozno...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Andraž Teršek: Kako Informacijski pooblaščenec s preširokim varstvom zasebnosti zapira vrata sodišč in meša ustavne koncepte
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 24, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
