Kaj če je do državnega tožilca prišel le glas o kaznivem dejanju

Med položaji, ki državnemu tožilcu narekujejo, da mora dopolniti kazensko ovadbo, če o njej ne more odločiti, se je torej znašel tudi stavek iz naslova. Za slovensko kazenskoprocesno zakonodajo nič novega. Glas o kaznivem dejanju je malce vznemirjal že jugoslovanskega zakonodajalca, ko je med obema velikima vojnama pisal kazenski postopnik.¹ Drugačni časi, seveda! Ureditev, ki jo poznamo danes, je v izhodišču izoblikovala procesna zakonodaja po drugi svetovni vojni,² nato pa smo po številnih spremembah in dopolnitvah pristali pri določbi, ki jo poznamo danes (drugi odstavek 161. člena ZKP). Glas o kaznivem dejanju ni kakršnakoli čenča s tržnice, temveč je po Pravnem terminološkem slovarju nepreverjena vest kot pobuda državnemu tožilcu za zbiranje podatkov, na podlagi katerih bi se odločil za kazenski pregon.³

Vendar kontekst, v katerem se v zakonu pojavlja glas o kaznivem dejanju, ni bil vselej čisto enak. Že res: če javni (državni) tožilec iz same ovadbe ne more presoditi, ali so navedbe v njej verjetne, odredi, naj se najprej zberejo dodatni podatki, na podlagi katerih bi mogel odločiti, ali naj ovadbo zavrže ali pa naj se uvede kazenski postopek. Toliko manj, če je do njega prišel le glas o kaznivem dejanju; ne bom se spuščal v špekulacije o časih in režimih, v katerih je bil glas o kaznivem dejanju dovolj za sprožitev kazenske represije. Bojim se, da bi me nadaljnje razmišljanje brez večjih težav pripeljalo do sklepa, da sem v prejšnjem stavku po nemarnem uporabil preteklik, saj bi utegnil biti zgolj glas o kaznivem dejanju še danes zadostna podlaga za uvedbo kazenskega postopka; vsaj nekateri zanesljivo mislijo, da je tako celo prav. Pojavljajo se tudi vsak dan nove manipulacije s kazensko ovadbo in glasom o kaznivem dejanju. Bratenje glasu o kaznivem dejanju in kazenskih ovadbah se pokaže kot neprimerno; očitno je imel predvojni zakonodajalec še kako prav, ko ju je previdno, a odločno držal vsaksebi. Pri glasu o kaznivem dejanju ga je, kot smo videli, najbolj skrbela njegova verodostojnost.

Jugoslovanski zakonodajalec iz leta 1953 je ovadbo, katere verodostojnosti ni mogoče oceniti, in glas o kaznivem dejanju izenačil. Sta edini kategoriji, ki nastopata v drugem odstavku tedaj veljavnega 140. člena ZKP/53, za obe je tedanjemu javnemu tožilcu naložil,⁴ da mora zbrati podatke, na podlagi katerih bo mogel odločiti, ali naj se uvede kazenski postopek ali ne.

Zatem so se začeli pravni položaji, ki naj bi jih uredila primerljiva odločba v ZKP (sedaj drugi odstavek 161. člena), širiti, pa če spadajo v isto zgodbo ali ne.⁵ Sčasoma se je pritaknila še vrsta tehnikalij v drugem delu določbe, ki niso zakonska materija ali pa so nepotrebne, ker so popolnoma zadovoljivo urejene drugod. Tisto, kar sedaj najdemo v citirani določbi, je težko prebavljiv splet pravniškega baroka in nesposobnosti zakonodajalca, da bi se omejil na bistveno ter v isti določbi uredil samo položaje, ki so enaki ali primerljivi.⁶ Glas o kaznivem dejanju je treba urediti, vendar posebej. Ker pa se v tem prispevku ne bom ukvarjal z analizo drugega odstavka 161. člena ZKP, se bom z njeno kritiko⁷ ustavil na tej točki.

Po drugi strani je treba ugotoviti, da glas o kaznivem dejanju ne kazenskopravne teorije ne prakse ves ta čas ni posebej vznemirjal. Za Dolencem je razmišljanje o glasu o kaznivem dejanju (in njegovi notornosti) nadaljeval Munda,⁸ glas o kaznivem dejanju omenja kasneje še Zobec,⁹ zatem pa je zanimanje zanj splahnelo, posebej v novejši literaturi. Mimogrede, celo enciklopedični Vasiljević¹⁰ glas o kaznivem dejanju le omenja kot vir vednosti javnega tožilca o kaznivem dejanju, vendar ga v nobeni smeri ne komentira ali problematizira.¹¹ No, ne verjamem, da teorija in praksa glasu o kaznivem dejanju nista opazili; ker pa določba ni povzročala težav niti ni bilo videti, da bi bila kako drugače pomembna, je ostajala v senci. V glasu o kaznivem dejanju so vsi videli vir vednosti o kaznivem dejanju za organ pregona, kakšnega drugega pomena pa mu niso pripisovali.

V resnici, in kot bomo videli v nadaljevanju, gre pri glasu o kaznivem dejanju za procesni položaj, ki ne spada v določbo, ki državnemu tožilcu odreja, kaj mora napraviti, če ovadbe ne more tout court zavreči (prvi odstavek 161. člena), ne more pa (še toliko manj) zahtevati uvedbe kazenskega postopka ali ukrepati na načine, ki jih mimo te določbe predvideva procesni zakon (vložiti obtožni predlog ali zahtevati preiskavo).¹²

Čeprav – kot rečeno, tujek na mestu, kjer ga najdemo – je glas o kaznivem dejanju zanimiv fenomen. Vse, kar pove, bi bilo sicer mogoče brez težav in brez trohice dvoma potegniti iz drugih določb zakona. Na načelni ravni pa določbo vidim kot eno od malce pozabljenih izvedbenih določb načela legalitete: pove namreč, da se je legaliteti zavezani državni tožilec dolžan odzvati na vsak znak, ki kaže na to, da je bilo (morebiti) storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Morda je prav ta malce pozabljeni in zapostavljeni pomen eden od razlogov, ki določbo drži med živimi.

Na konkretni ravni pa naj bi določba s sicer nekoliko amaterskim naštevanjem različnih opravil opozarjala organ pregona, da »glasu« ne sme spregledati. Kolikor je v prvem pomenu določba, kot rečeno, pozabljena, saj je zlepa nihče ne omenja med derivati načela legalitete, je v drugem delu za dinamiko kazenskega postopka nepotrebna. Organ pregona mora tudi brez posebnega pozivanja kogarkoli ob »dimu«¹³ napraviti vse tisto, kar je potrebno za izvrševanje njegove funkcije, v polnem obsegu in kvalitetno.¹⁴ Določba, o kateri govorim, je kvečjemu ovira, ker je zastarela. Glas o kaznivem dejanju procesnopravno ni torej nič posebnega, procesna situacija pa je v informacijski družbi za tožilsko prakso zahtevna in zahrbtna. Rado se ga spregleda prav tedaj, ko se to ne bi smelo zgoditi.

Mrtve duše torej. Nikakor. Načelo legalitete, sporno ali nepotrebno v našem kazenskem postopku, karkoli si že mislimo o njem, je treba poznati v vseh njegovih dimenzijah, preden se mu (morda dokončno) odrečemo, da nam kasneje ne bo žal za njim. V drugem delu pa je tematika še kako aktualna, saj se ne samo dotika pomembnih vprašanj predkazenskega postopka, temveč utegne glas o kaznivem dejanju (zaradi izrazite podobnosti z informacijo o kaznivem dejanju) morda postati celo eden od ključnih pojmov najzgodnejše faze predkazenskega postopka. Prednamci so bili včasih presenetljivo daljnovidni, ko so zapisali kakšen stavek, na katerega smo kasneje pozabili, ker smo mislili, da ga je čas povozil. Ali pa nam preprosto ni bil všeč, ker se ni skladal s tistim videnjem kazenskega postopka, ki smo si ga vsak zase ustvarili, ker je zakonodajalec, ki v desetletjih ni zmogel novega kazenskega postopnika, pustil fantaziji preveč prosto pot.

Pravzaprav veliko, vendar problem (če sploh gre za problem) lahko odpravimo z enim samim stavkom. Glas o kaznivem dejanju opozarja legaliteti zavezanega državnega tožilca - in takšen je slovenski državni tožilec, glej 20. člen ZKP -, da se mora v skladu s svojimi pooblastili ex offo odzvati na vsakršno informacijo, ki je prišla do njega in ki kaže na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tedaj mora sprožiti ne samo aktivnosti, ki jih navaja drugi odstavek 161. člena, temveč tudi vse druge, ki pridejo v poštev in so v njegovi pristojnosti.

Če se malce poglobimo v pravno ureditev in v procesno situacijo, ki običajno nastane, ko se pojavi »glas« o kaznivem dejanju, bi bilo - vendar zgolj zaradi ilustrativnosti - morda dobro opozoriti, česa državni tožilec ne sme storiti. Ko do njega pride glas o kaznivem dejanju, se ne more izgovoriti, da (še) ni dolžan ukrepati, ker (še) ni dobil ovadbe ali ker še nima dovolj podatkov, da bi ukrepal. Ali pa da vsak čvek in čenče niso glas o kaznivem dejanju: morda res niso, težava pa bo, če se pokaže, da ni šlo zgolj za neutemeljene govorice in da je bil zamujen pravi trenutek za ukrepanje, tožilec pa ni napravil svojega. Takšen je včasih izgovor tožilcev, ko jih glas o kaznivem dejanju preseneti in se ne zavedajo, da bi se bili po drugem odstavku 161. člena dolžni odzvati že zgolj na podlagi glasu o kaznivem dejanju.¹⁵

Z javnim sporočilom, da je zaznal glas o kaznivem dejanju in se nanj odzval tako, kot mu narekuje zakon, bi državni tožilec sporočil, da je, kot se od organa pregona pričakuje, od vsega začetka prevzel pobudo za kazenski pregon. Ukrepanje ni v njegovi dispoziciji, temveč je obvezno; kaj bo storil, pa je odvisno od njegove strokovne presoje. Morda nič: toda če se bodo pojavili očitki, da se ni pravočasno odzval, se ne bo mogel rešiti svoje odgovornosti z izgovarjanjem na druge; moral bi napraviti vsaj tisto, kar mu nalaga zakon.

Na glas o kaznivem dejanju se mora odzvati tudi policija: ta to seveda dobro ve, ni pa rečeno, da položaj vselej dobro¹⁶ obvladuje. Temelja za njeno ukrepanje ne smemo iskati v kazenskem postopniku ali v ukrepanju državnega tožilca, temveč v pravilih kriminalistične stroke.¹⁷ Ta ji nalaga, da se mora na primeren način odzvati na podlagi vsakršne informacije o kaznivem dejanju, do katere je prišla ali jo je zaznala. Nobene relevantne informacije o kaznivem dejanju ne sme spregledati ali je podceniti, npr. zaradi tega, ker se je pojavila v obliki govorice.¹⁸

Na tožilca ne sme čakati, da jo bo »usmerjal«, dotlej pa ji menda ni treba napraviti nič; tako seveda ne bo šlo. Odpira pa se ji dvoje zahtevnih vprašanj:

– Prvič, kaj je tisti spodnji rob glasu o kaznivem dejanju, ki jo še upravičuje do ukrepanja.
– In drugič, zelo verjetno je, da bo s predpisi omejena njena aktivnost, ker je v glasu o kaznivem dejanju posredovana informacija morda prešibka za to, da bi policija sploh smela ukrepati ali da bi smela ukrepati na določen način.

Ne da bi se spuščal v podrobnosti, je najbrž vsem jasno, da imam v mislih zlasti policijsko invazivno ukrepanje in ukrepanje, ki pomeni poseganje v pravice in svoboščine ljudi.

Na to, da je do njega prišel zgolj glas o kaznivem dejanju, se državni tožilec ne bi mogel sklicevati, niti če bi bil v veljavi oportunitetni pregon. Ta namreč ni namenjen temu, da bi smel organ pregona pomesti pod preprogo vse tiste zoprne in brezizgledne zadeve, za katere bi se že od vsega začetka odločil, da se z njimi ne bo ukvarjal, ker je škoda časa in truda. Bilo bi preveč preprosto, da bi bilo res.

Stvari namreč tečejo drugače: na začetku je treba vse informacije o kaznivem dejanju ustrezno raziskati. Odločitev o opustitvi pregona je dopustna šele tedaj, ko je jasno, da je kaznivo dejanje podano in da bi bilo mogoče sprožiti kazenski pregon, tožilec pa se zavestno in v skladu z merili glede pregona, ki ga vodijo v oportunitetnem sistemu pregona, odloči, da pregona ne bo sprožil.¹⁹ Z drugimi besedami povedano, opustitev pregona zaradi uporabe načela oportunitete je mogoča šele tedaj, ko bi se tožilec lahko odločil za pregon, če bi to bilo v skladu z njegovimi merili za kazenski pregon.

Čisto enako, torej. Poudarek namreč ni na vprašanju, kako, na podlagi katerih načel in kakšne procesne ureditve mora organ pregona reagirati na informacijo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (pa čeprav gre samo za glas o kaznivem dejanju), temveč na zahtevi, da se mora (najprej) odzvati. Šele v naslednji fazi, potem ko bo za svoje potrebe ugotovil, za kaj gre, in zbral tiste podatke, ki so potrebni za njegovo odločitev, se bo lahko odločil.

Če se bo odločil za kazenski pregon, potem je verjetno, da bo že v zgodnji fazi zbral tiste podatke (tudi morebiti dokaze), ki jih bo potreboval za dokazovanje svoje teze v kazenskem postopku – če mu to dopušča pravna ureditev. Po svoje je takšna odločitev lažja, ker je manj obremenjena z odgovornostjo glede končnega izida pregona, čeprav vseeno ni preprosta. Državni tožilec ne sme neodgovorno preganjati, računajoč, da je končna odločitev tako ali tako v rokah sodišča. Poleg spoštovanja zakona pridejo v igro še številna druga pravila, vključno s tožilsko etiko. Ko tožilec odloča o kazenskem pregonu, je glas le še zgodovina. In povsem enako je, če se organ pregona po legalitetnem ali po oportunitetnem načelu odloči, da pregona ne bo sprožil. Izkustveno velja, da je negativna tožilska odločitev glede pregona običajno zahtevnejša in delikatnejša.

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Zvonko Fišer: Kaj če je do državnega tožilca prišel le glas o kaznivem dejanju

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 6-7, 2025

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------------