c S

Jehovove priče pred ESČP neuspešne

10.08.2023

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je s sodbo z dne 9. maja 2023 odločilo v sporu med versko skupnostjo Jehovove priče in pravosodnimi organi Finske glede tehtanja pravice do svobode vesti in veroizpovedi na eni strani ter pravice do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov na drugi strani.

Postopek pred ESČP je v vlogi pritožnice začela verska skupnost Jehovove priče na Finskem po dolgotrajnem postopku pred nacionalnimi organi in sodišči, ki so njihovo dejavnost pridiganja od vrat do vrat in shranjevanja zapiskov o obiskih brez izrecnega dovoljenja oseb označili za nezdružljivo s predpisi o varstvu osebnih podatkov. Že leta 2000 je namreč finski informacijski pooblaščenec izdal mnenje, da skupnost spodbuja zbiranje informacij od vrat do vrat, ki po finskem zakonu o varstvu osebnih podatkov tvorijo zbirko osebnih podatkov. Med drugim naj bi gluhe osebe in tujce obiskovale Jehovove priče, ki poznajo znakovni oziroma tuji jezik, kar kaže na obstoj baze podatkov. Omenjena so bila tudi navodila, objavljena v letaku z naslovom »Naša služba za kraljestvo«, in uradni obrazec (S-43), uporabljen v ta namen. Verska skupnost je na te očitke odgovorila, da so lokalne kongregacije Jehovovih prič res vzpostavile ročni sistem arhiviranja zapisov o osebah, ki so jih obiskovali, vendar da je šlo le za zapise o osebah, ki so izrazile željo, da jih ne obiskujejo več. Na drugačen način torej tega ne bi mogli upoštevati.  

Informacijski pooblaščenec je pred odborom za varstvo podatkov vložil zahtevo, da se verski skupnosti prepove zbiranje in obdelovanje podatkov brez soglasja oseb. Trdil je, da je vodstvo Jehovovih prič delovalo kot upravljavec osebnih podatkov v smislu zakona, ker v tem primeru ni šlo za obdelavo osebnih podatkov za izključno osebne namene ali za primerljive navadne in zasebne namene oseb, ki so hodile od vrat do vrat. Skupnost je temu nasprotovala, saj naj ne bi imela dostopa, nadzora ali druge pristojnosti nad zasebnimi zapiski posameznih Jehovovih prič. Odbor je kljub temu prepovedal zbiranje podatkov brez soglasja oseb, saj je pri zapisovanju imen, naslovov in drugih osebnih podatkov (tudi o verski pripadnosti in zdravstvenem stanju) vsekakor šlo za takšno zbiranje občutljivih osebnih podatkov, da so bile te zbirke dostopne širšemu krogu oseb pri Jehovovih pričah.

V nadaljevanju je verska skupnost sprožila postopek tudi pred upravnim sodiščem, ki so odločitev odbora preklicali, upravni oddelek vrhovnega sodišča pa jo je vrnil v veljavo in pri tem zavrnil tudi predlog skupnosti za zaslišanje 24 članov Jehovovih prič.

Verska skupnost Jehovovih prič je pri ESČP vložila pritožbo zoper finske državne organe in zatrjevala kršitev 6., 9. in 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V prvem delu pritožbe je zatrjevala kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ker je nacionalno vrhovno sodišče zavrnilo predlog o zaslišanju posameznih članov skupnosti. Glede tega vprašanja je ESČP odločilo, da je v taki situaciji, ko je postopek na nacionalni ravni pred različnimi organi trajal skoraj 10 let in so bili vsi dokazi že velikokrat razdelani, vrhovno sodišče lahko brez dvoma o kredibilnosti pisnih dokazov sprejelo odločitev tudi brez ustne obravnave.

Pritožniki so zatrjevali tudi, da je bila z odločitvijo odbora o prepovedi zapisovanja osebnih informacij brez soglasja oseb kršena pravica Jehovovih prič do svobode misli in veroizpovedi (9. člen EKČP) ter svobode izražanja (10. člen EKČP). Kot je ESČP pojasnilo, je to bistveno vprašanje tega primera: ali je bilo vzpostavljeno pravilno ravnotežje med pravico izražanja in širjenja vere ter pravico do zasebnosti posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kot je zajeta v domači zakonodaji o varstvu podatkov in kot je zaščitena v skladu z 8. členom EKČP. V sodbi je ESČP zapisalo, da je res prišlo do posega v pravico do svobode veroizpovedi in širjenja vere Jehovovih prič, ko se jim je prepovedalo zbiranje informacij brez soglasja. Tak poseg pa je dovoljen, če je predpisan z zakonom in nujen v demokratični družbi. Zakonska podlaga, ki omejevanje pravice predvideva, je že omenjeni zakon o varstvu osebnih podatkov, vendar pa je skupnost pritožnikov zatrjevala, da niso upravljavci podatkov po tem zakonu, torej sklicevanje nanj ne pride v poštev. Glede tega vprašanja je ESČP potrdilo odločitve nacionalnih organov in zaključilo, da je verska skupnost delovala kot upravljavec osebnih podatkov, ki so jih zbrali njihovi člani pri obiskovanju oseb na domovih, in da je bila prepoved takega delovanja skupnosti brez soglasja teh oseb zakonita.

Pri razmisleku o drugem kriteriju (nujno v demokratični družbi), se je ESČP strinjalo z vrhovnim sodiščem, da so posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, razumno pričakovali zasebnost v zvezi z osebnimi in občutljivimi podatki, ki so bili zbrani in obdelani med pridiganjem od vrat do vrat. Dejstvo, da so nekateri osebni podatki morda že javno dostopni, ne zmanjšuje tega pričakovanja niti ne pomeni, da je treba take podatke manj varovati. Ker skupnost pritožnice ni predstavila nobenih prepričljivih argumentov, ESČP ni moglo razbrati, kako bi preprosta zahteva in prejem privolitve posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ovirala bistvo svobode veroizpovedi skupnosti pritožnikov. Na podlagi teh ugotovitev je tako ESČP zaključilo, da kršitve pravic iz 6. in 9. člena ESČP ni bilo.

IUS-INFO


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.