Za električno kolo ne velja obveznost zavarovanja motornih vozil, saj ga ne poganja izključno mehanski pogon.
Oškodovanec se je po javni cesti vozil s kolesom s pomožnim motorjem, ko ga je povozilo vozilo. Oškodovanec je bil v nesreči hudo poškodovan in je zaradi poškodb umrl. Ker se je nesreča štela za »nezgodo na poti na delovno mesto ali nazaj«, je družba P&V, zavarovalnica njegovega delodajalca, izplačala odškodnino ter na podlagi subrogacije vstopila v njegove pravice in pravice njegovih pravnih naslednikov. Ko je proti zavarovalnici voznika motornega vozila vložila zahtevek za povračilo stroškov, se je pojavilo vprašanje, ali se oškodovanec šteje za »voznika motornega vozila«.
Sodišče EU je tako v zadevi C-286/22 odločalo o predhodnem vprašanju, ali se tudi za kolesa s pomožnim motorjem – kjer električni motor zagotavlja le pomoč pri poganjanju pedalov in ki ima funkcijo, ki mu omogoča pospešitev do hitrosti 20 km/h brez poganjanja pedalov – šteje za vozilo skladno z Direktivo 2009/103/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti.
Sodišče je najprej definiralo pojem vozila, ki skladno s 1. točko 1. člena Direktive 2009/103 pomeni »motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez«. Opozorilo je, da se ta pojem nujno nanaša na napravo, zasnovano za premikanje po kopnem z uporabo sile, ki jo proizvede stroj, in ne z uporabo človeške ali živalske sile, z izjemo vozil, ki vozijo po tirih.
Nadalje je sodišče opozorilo, da se skladno z drugo uvodno izjavo Direktive 2009/103 pojem »zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil« nanaša na »avtomobilsko zavarovanje«, kar je izraz, ki se v vsakdanjem jeziku tradicionalno nanaša na zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi naprav, kot so motorna kolesa, avtomobili in tovornjaki, ki se, razen če ne delujejo, premikajo izključno z mehansko močjo. Poudarilo je še, da je namen direktive zagotoviti prosto gibanje tako vozil kot oseb, ki se z njimi vozijo, in zagotoviti, da bodo oškodovanci nesreč, ki jih povzročijo ta vozila, enako obravnavani ne glede na to, kje v Uniji se je nesreča zgodila, ter zagotoviti varstvo oškodovancev v nesrečah, ki jih povzročijo motorna vozila.
Naprave, ki jih ne poganja izključno mehanska moč in ki se torej ne morejo premikati po kopnem brez uporabe mišične moči, kot je kolo s pomožnim motorjem iz postopka v glavni stvari, ki lahko poleg tega brez poganjanja pedalov pospeši do hitrosti 20 km/h, pa niso take, da bi tretjim osebam lahko povzročile tako resne ali obsežne telesne poškodbe oziroma materialno škodo, kot jih lahko povzročijo motorna kolesa, avtomobili, tovornjaki ali druga vozila, ki se premikajo po kopnem in jih poganja izključno mehanska moč, saj lahko zadnjenavedena vozila dosežejo določeno hitrost, ki je občutno večja od hitrosti, ki jo lahko dosežejo take naprave, in se še vedno večinoma uporabljajo za promet. Cilj varstva oškodovancev prometnih nesreč, ki jih povzročijo motorna vozila, ki mu sledi Direktiva 2009/103, torej ne zahteva, da morajo biti take naprave zajete s pojmom »vozilo« v smislu 1. člena te direktive.
Glede na vse navedeno je Sodišče EU na predhodno vprašanje odgovorilo, da je treba 1. člen Direktive 2009/103 razlagati tako, da kolo, katerega električni motor zagotavlja le pomoč pri poganjanju pedalov in ki ima funkcijo, ki mu omogoča pospešitev do hitrosti 20 km/h brez poganjanja pedalov, vendar je to funkcijo mogoče aktivirati šele po uporabi mišične sile, ne pomeni »vozila« v smislu te določbe.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
