c S

Izvršitev začasne odredbe

09.01.2025

Kadar gre za kolizijo dveh ustavno varovanih pravic, mora izvršilno sodišče oceniti, ali je višina v pravnomočni začasni odredbi zagrožene denarne kazni glede na namen pravnomočno izrečene prepovedi sorazmerna s težo posega v pravico drugega, ter pri tem upoštevati tudi druge pomembne okoliščine konkretnega življenjskega primera.

Upnika sta z začasno odredbo uspela doseči, da v reviji ni bil objavljen članek o njiju in njuni družini. Začasna odredba je za kršitev predvidela kazen 50.000 evrov. Sporni članek ni bil objavljen, je pa revija objavila besedilo začasne odredbe, v kateri sta bila dva stavka, ki sta razkrivala podatke o družinskih članih (o materi upnice in njeni sestri). V izvršilnem postopku sta upnika zahtevala realizacijo te začasne odredbe, torej plačilo denarne kazni. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v tretjem ponovljenem postopku odločilo, da se zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe od pritožnice po uradni dolžnosti izterja denarna kazen 50.000 evrov. Nosilno stališče izpodbijanih sklepov je, da je pritožnica kršila pravnomočno izrečeno prepoved s tem, ko je v medijih objavila celotno vsebino sklepa sodišča prve stopnje, namesto da bi v njem prikrila podatke o zdravstvenem stanju matere in sestre prve upnice.

Pritožnica je uveljavljala kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena > Ustave RS ter kršitev pravice do zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnica je tudi uveljavljala kršitev pravic do javnosti sojenja iz 24. člena Ustave, do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave.

Ustavno sodišče je z odločbo Up-729/21 najprej ugotovilo, da ni utemeljen pritožničin očitek, da je bila sodnici, ki ji je bila zadeva najprej dodeljena, ta v tretjem ponovljenem postopku odvzeta arbitrarno, z namenom ustavno nedopustnega vplivanja pritožbenega senata na izid sodnega postopka. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da materialnopravnih usmeritev hierarhično višjega sodišča v okviru pooblastil, ki mu jih daje procesni zakon, ni mogoče šteti za nedovoljeno vplivanje na izid sodnega postopka. Višje sodišče ima v okviru konkretnega sodnega postopka glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava praviloma vedno (če ni zoper pravnomočno odločitev dopuščena revizija) zadnjo besedo. Ob tem, ko je imelo Višje sodišče tudi zakonsko podlago za odredbo, naj zadevo v tretjem ponovljenem postopku obravnava drug sodnik sodišča prve stopnje, ki je predviden prav za take primere, kot je obravnavani, in ko je bila nova sodnica sodišča prve stopnje prav tako izbrana po vnaprej določenih pravilih, ni mogoče šteti, da bi bil pritožničin dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodišča v tej zadevi objektivno upravičen.

Glede pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave je sodišče poudarilo, da imajo pravne osebe, ki se poklicno ukvarjajo z javnim obveščanjem, priznano visoko stopnjo varstva svobode izražanja, vendar ta pravica ni neomejena. V obravnavani zadevi jo omejuje pravica do zasebnosti upnikov iz 35. člena Ustave. V primeru kolizije ustavnih pravic nosilca svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do čezmernega posega v pravico drugega. Sodišče je še poudarilo, da je v obravnavani zadevi že prišlo do uravnoteženja pravice do zasebnosti upnikov na eni strani in pravice do svobode izražanja pritožnice na drugi strani s pravnomočnim sklepom o začasni odredbi, s katerim se je pritožnici prepovedalo pisati o upnikih na način, da se razkriva njuno zasebno družinsko življenje, zaščiteni pa so tudi njuni sorodniki. Na tem mestu je sodišče poudarilo, da čeprav je pritožnica imela pravico javnost seznaniti s sodno prepovedjo, pa bi morala ob ustrezni skrbnosti prikriti občutljive zdravstvene podatke o materi in sestri prve upnice.

Ustavno sodišče tako ni ugotovilo kršitve pritožničine pravice do svobode izražanja. Je pa poudarilo, da objava sklepa sodišča ni primerljiva z (ne)objavo celotnega članka, pri čemer je objava sodne odločbe sporna le glede povedi, ki je vsebovala osebne podatke o sorodnicah prve upnice, in tako ni primerljiva s težo potencialnega posega v zasebnost upnikov, do katerega bi prišlo, če bi pritožnica objavila z začasno odredbo prepovedani članek o upnikih, ki je na devetih straneh vseboval obsežne podatke iz njune osebne družinske zgodovine in družinskega debla, opremljene s številnimi fotografijami iz družinskega življenja upnikov.

Drugače od stališča Višjega sodišča, ki je skladno z načelom stroge formalne legalitete pravnomočni sklep o začasni odredbi razlagalo tako, da je treba upoštevati ne le samo prepoved nekega dejanja, temveč tudi izrek kazni v določeni višini, pa je Ustavno sodišče zavzelo drugačno stališče. Načelo stroge formalne legalitete namreč ni absolutno, kar potrjujeta tudi sodna praksa in ustavnosodna presoja. Prav Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da načelo stroge formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne preprečuje, da presoja, ali je nadaljnji tek že izrečenih sodnih penalov v posamičnem primeru še vedno dopusten, torej še skladen z namenom, zaradi katerega so bili penali določeni (glej odločbo Up-306/17).

V primeru, kot je obravnavani, varstvo svobode izražanja dolžnika terja, da izvršilno sodišče v pravnomočni začasni odredbi zagrožene denarne kazni ne izterja avtomatično, ampak da sorazmernost njene višine pred izdajo sklepa o njeni prisilni izterjavi ponovno preizkusi, upoštevaje pri tem težo posega v pravico do zasebnosti upnikov v tem novem življenjskem primeru. Pri prisilni izterjavi zagrožene denarne kazni v konkretnem primeru namreč ne gre za klasičen primer prisilne izvršitve denarne obveznosti iz izvršilnega naslova. Da bi jo izvršilno sodišče lahko izvršilo, mora najprej oceniti, ali sta v izreku izvršilnega naslova prepovedano in po izdaji sklepa sodišča prve stopnje izvršeno ravnanje v svojem bistvu sploh primerljivi. Izvršilno sodišče mora torej najprej oceniti, ali je nov življenjski primer sploh mogoče subsumirati pod pravnomočno izrečeno prepoved. Šele taka njegova ocena lahko ima za posledico prisilno izterjavo zagrožene denarne kazni. Resnost naložene sankcije pomeni namreč eno pomembnih meril presoje dopustnosti posega v pravico do svobode izražanja. Izvršilno sodišče mora zato paziti, da je višina prisilno izterjevane denarne kazni v razumnem sorazmerju s težo posega v pravico do zasebnosti upnikov, kar pomeni, da je lahko tudi nižja od zagroženega zneska 50.000 evrov.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa v delu, v katerem je bila dovoljena izterjava denarne kazni v višini 50.000 evrov, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo izvršilno sodišče ob upoštevanju ustavnopravnih izhodišč oceniti, ali je s pravnomočno začasno odredbo zagrožena denarna kazen glede na ustavnopravno upoštevne drugačne okoliščine konkretnega življenjskega primera v primerjavi s tistim, ki je bilo pritožnici vnaprej prepovedano, sorazmerna s težo posega v pravico do zasebnosti upnikov v tem novem življenjskem primeru, in jo glede na opravljeno presojo ponovno odmeriti.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.