Izrek sodne odločbe, ki se glasi na plačilo še neizplačanega zneska plače, ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v vsakem primeru plačan neposredno upniku, tj. delavcu na njegov račun. V izvršilnem naslovu je namreč določno opredeljen glavnični znesek, od katerega je treba plačati davke in prispevke.
Pritožnica (upnica) je zoper bivšega delodajalca (dolžnika) vložila predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča, s katerim je zahtevala izplačilo prisojenih plač. Na podlagi ugovora dolžnika je sodišče predlog delno zavrnilo, čemur je smiselno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije s sklepom zavrnilo.
Ustavno sodišče je s svojo odločbo Up-531/21 odločalo o vprašanju, ali sta nižji sodišči kršili načelo formalne legalitete, s tem ko sta pritrdili izračunu obveznosti dolžnika, ki ga je ta opravil ob uporabi 120. člena > Zakona o dohodnini (ZDoh-2) na način, da je za izračun neto plače za nazaj uporabil davčno stopnjo, izračunano na podlagi metode povprečenja.
Ustavno sodišče je poudarilo, da v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, ki sicer ni uzakonjeno, a izhaja iz same narave izvršilnega postopka. Sodišče lahko dovoli in opravi izvršbo samo na podlagi veljavnega izvršilnega naslova (nulla executio sine titulo), nanj je vezano in ne more preverjati njegove pravilnosti, hkrati pa se nanj veže pravna domneva o obstoju terjatve, ki je v njem ugotovljena, in o legitimaciji strank, ki sta v njem označeni kot upnik in dolžnik.
Seveda pa načelo formalne legalitete ni absolutno. Izvršilno sodišče namreč lahko zavrne izvršbo, če gre za nedopustni predmet obveznosti, ali na primer dovoli izvršbo zoper osebo, ki ni navedena v izvršilnem naslovu (24. člen > Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)), izjema pa velja tudi glede zamudnih in procesnih obresti.
V obravnavanem primeru gre za izterjavo s pravnomočno sodbo prisojenih plač. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) kot eno od obveznosti delodajalca določa zagotavljanje ustreznega plačila za opravljeno delo. Zakon zgolj posredno določa, da gre za plačo v t. i. bruto znesku, kar izhaja iz dejstva, da ima delodajalec obveznost, da delavcu izda pisni obračun, iz katerega so razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do katerih je delavec upravičen na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan (drugi odstavek 135. člena ZDR-1). Ta pisni obračun je verodostojna listina, na podlagi katere lahko delavec predlaga sodno izvršbo (tretji odstavek 135. člena ZDR-1). Dohodek iz zaposlitve oziroma delovnega razmerja je tudi predmet obdavčitve – dohodnine, ki jo v skladu z ZDoh-2 poravna oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu (torej delodajalec).
Ustavno sodišče je poudarilo, da iz sodne prakse izhaja jasno stališče, da izrek sodne odločbe, ki se glasi le na plačilo še neizplačanega zneska plače, ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v vsakem primeru plačan neposredno upniku, tj. delavcu na njegov račun (tako na primer VIII Ips 47/2020).
V preučevanem primeru sta se sodišči iz razloga, ker tako »določa veljavna zakonodaja«, oprli na obračunsko metodo iz 120. člena ZDoh-2, po kateri se zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe, dohodnina za pretekla leta posplošeno odmeri od neto davčne osnove po metodi povprečenja. Po oceni Ustavnega sodišča nižji sodišči s tem nista določili nobene posebne metode obračuna neto plač. V izvršilnem naslovu je namreč določno opredeljen glavnični znesek, od katerega je treba plačati davke in prispevke. Obveznost plačila akontacije dohodnine nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko opravi plačilo. Takrat mora dolžnik kot davčni plačnik in s tem »blagajniška služba davčnih organov« plačati davke. V tem primeru mora sodišče upoštevati okoliščine oziroma ureditev, ki velja v času, ko se obveznost dejansko izpolni. V izvršilnem naslovu je po temelju odločeno o terjatvi (bruto znesek), konkretna višina, ki jo bo upnik dejansko prejel (neto znesek), pa je odvisna od vsakokratnih veljavnih davčnih predpisov v izvršilnem postopku.
Ustavno sodišče je tako zaključilo, da sodišči nista prekršili načela stroge formalne legalitete, kar tudi pomeni, da nista kršili pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena > Ustave RS. Zaradi navedenega je ustavno pritožbo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
