Pri izvršbi na nepremičnine prihaja do kolizije več ustavno varovanih pravic, kot so pravica do spoštovanja doma in zasebne lastnine ter na drugi strani temeljne svoboščine upnikov iz izvršbe do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer pri izvrševanju pravice enega ne sme priti do prekomernega posega v pravico drugega.
Izvršilno sodišče je na javni dražbi za 80.600 evrov prodalo nepremičnini pritožnice (stanovanje in kletno shrambo), ocenjeni na 138.280 evrov. Na podlagi sklepa o poplačilu so bili iz kupnine poplačani davek na promet nepremičnin, stroški izvršilnega postopka in terjatev, oboje upnika Petrol, d. d., v skupni višini 4.754,61 evra. Preostanek kupnine v višini 74.224,86 evra je bil vrnjen pritožnici. Potem ko je bila skupaj s hčerko in vnukoma deložirana, je tožila državo zaradi domnevno protipravnega ravnanja sodišča. Tako okrožno kot višje sodišče sta pritrdili pritožnici, da je bila prodaja njenega edinega doma nesorazmerna glede na višino dolga in njeno finančno situacijo. Višje sodišče je poudarilo, da izvršilno sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti pri posegu v njene pravice ter da bi bilo mogoče dolgove poplačati postopno. Nasprotno od tega pa je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji, zavrnilo odškodninski zahtevek pritožnice, ugotovilo, da postopki niso bili nesorazmerni in da je bila prisilna prodaja nepremičnin zakonita.
Ustavno sodišče je z odločbo Up-94/23 odločilo o ustavni pritožbi, s katero je pritožnica zahtevala ugotovitev kršitve človekovih pravic do doma, zasebne lastnine, dostojanstva in družinskega življenja ter navajala nesorazmernost prodaje stanovanja za razmeroma nizek dolg.
Sodišče je najprej poudarilo, da pritožnica z ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča v odškodninski pravdi v bistvu zahteva presojo ustavne pravilnosti ravnanja izvršilnega sodišča v izvršbi, v kateri je bila prodana nepremičnina, ki je bila njen edini dom. Ko pritožnica zatrjuje, da je izvršba zanjo pomenila nedopustno trdoto oziroma nesorazmernost ravnanja izvršilnega sodišča, s tem izpodbija presojo Vrhovnega sodišča o (ne)obstoju protipravnosti ravnanja države.
Ustavno sodišče je tako najprej odločilo glede vprašanja, kako je Vrhovno sodišče rešilo kolizijo človekovih pravic pritožnice do spoštovanja doma (36. člen > Ustave RS) in zasebne lastnine (33. člen Ustave) s človekovo (ustavno) pravico ali temeljno svoboščino upnikov iz izvršbe do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
Ker gre v tej zadevi za tipični primer tehtanja med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. »horizontalnih« razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov, je Ustavno sodišče za presojo uporabilo metodo praktične konkordance. Gre za pristop, po katerem lahko nosilca svoje pravice uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da sodišča, vključno z Vrhovnim, v tej zadevi nasprotujočih si pravic upnikov in pritožnice niso izrecno soočila z metodo praktične konkordance – so pa uporabila druge metode ustavnopravnega tehtanja, zlasti test sorazmernosti. Razlike med tema testoma so bolj doktrinarne kot vsebinske. Je pa sodišče opozorilo, da pri odločanju o ustavnih pritožbah zoper sodne odločbe iz sporov v horizontalnih razmerjih načeloma ni primerna uporaba t. i. strogega testa sorazmernosti, ki med drugim zahteva presojo, ali je poseg v človekovo pravico nujen, saj bi prav element nujnosti preveč obremenil položaj stranke, v škodo katere bi bil uporabljen.
Ustavno sodišče je ponovilo, da je bila sporna prodaja stanovanja in shrambe, vrednih skoraj 140.000 evrov, opravljena zaradi poplačila dveh upnikov, glede katerih že v času dražbe ni bil odobren odlog izvršbe, v skupni višini približno 6.900 evrov. Ob tem je poudarilo, da ob tem ni pomembno, da je izvršbo na nepremičnine pritožnice v različnih časovnih obdobjih začelo (ali pristopilo k njej) razmeroma veliko število upnikov (sedem) in da je pritožnici v bistvu uspelo izvensodno poplačati vse, razen enega upnika. Poudarilo je, da je za tehtanje prave mere posega v dom in lastnino pritožnice v obravnavani zadevi najpomembneje, zaradi terjatev katerih upnikov in v kakšni višini so bile njene nepremičnine dejansko na koncu prodane. Navedeno pomeni, da je bilo nesorazmerje med vrednostjo prodanih nepremičnin in višino terjatev, zaradi katerih sta se stanovanje in shramba prisilno prodala, razmeroma veliko, približno 1 : 20 oziroma približno 1 : 30, če se upošteva le terjatev Petrola, ki je bila na koncu edina poravnana iz kupnine.
Nadalje je Ustavno sodišče opozorilo še na enega od ključnih dejavnikov, zaradi katerih pritožnici ni uspelo »ubraniti« stanovanja pred prodajo na drugi javni dražbi. Gre za zavrnitev njenega predloga za odlog izvršbe s strani izvršilnega sodišča. V njem je navajala, da se trudi prostovoljno poplačati vse obveznosti ter da se za izterjavo relativno nizkega zneska, ki bo v kratkem prostovoljno poplačan, prodaja njeno nesorazmerno več vredno premoženje in da bo prodaja njenega edinega doma resno ogrozila njeno preživljanje in ji povzročila težko nadomestljivo škodo. Ustavno sodišče je ugotovilo, da iz utemeljitve izvršilnega sodišča ni razvidno, ali je opravilo presojo (tudi) po drugem odstavku 71. člena > Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), hkrati pa je obrazložitev zavrnitve odloga glede na resnost položaja pritožnice premalo opredeljena in vsebinsko prazna. Izvršilno sodišče namreč trdi, da pritožnica za trditve o verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ni predložila nobenega dokaza, in tudi ni upoštevalo, da je dolžnica večji del dolga že delno poplačala. Tak pristop ne prizna zadostne teže pravicama pritožnice do doma in zasebne lastnine. Z vidika teh dveh pravic je ustavno neustrezen tudi nadaljnji zaključek izvršilnega sodišča, da realizacija izvršbe sama po sebi, tudi če gre za prodajo stanovanja, v katerem dolžnik živi, ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj naj bi se ta škoda morala izkazovati v drugih dobrinah dolžnika. Po mnenju Ustavnega sodišča je pritožnica v okoliščinah primera s tem, da je v predlogu za odlog navedla, da v stanovanju, ki je predmet izvršbe, živi in da »nima drugih stanovanjskih prostorov«, nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo zadostno utemeljila.
V nasprotju z Vrhovnim sodiščem Ustavno sodišče ugotavlja, da bi izvršilno sodišče lahko storilo in moralo storiti več za varstvo pritožnice. Ponujalo se je več alternativnih možnosti ravnanja za preprečitev prodaje stanovanja in shrambe, kot je določitev daljšega odloga izvršbe ali več zaporednih odlogov ali odlog po uradni dolžnosti. Izvršilno sodišče bi lahko učinke, podobne odlogu izvršbe na nepremičnine po uradni dolžnosti, z namenom zavarovati človekove pravice pritožnice doseglo na neformalen način, tako da druge javne dražbe za prodajo stanovanja in shrambe ne bi razpisalo tako hitro oziroma bi jo preložilo na poznejši termin.
Ustavno sodišče drugače od Vrhovnega sodišča ugotavlja, da izvršilno sodišče ni pravično uravnotežilo pravic pritožnice iz 33. in 36. člena Ustave s pravico upnikov iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V sodbi Vrhovnega sodišča ni ustreznih in zadostnih razlogov za stališče, da se morata zasebna lastnina in uživanje doma, v katerem je pritožnica živela s hčerko in dvema vnukoma, v vrednosti 138.280 evrov v okoliščinah primera umakniti pravici upnikov, da se sodno doseže poplačilo njihovih terjatev v višini 4.523,69 evra. Po presoji Ustavnega sodišča je zato prodaja stanovanja in shrambe pritožnice, ki ji je potem sledila tudi prisilna deložacija, zanjo pomenila pretirano posamično breme.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kršilo človekovi pravici pritožnice iz 33. in 36. člena Ustave. To kršitev je storilo pri odločanju o odškodninski predpostavki protipravnosti ravnanja izvršilnega sodišča, ki jo je zavrnilo s stališčem, iz katerega izhaja, da izvršilno sodišče sploh ni ravnalo ustavnopravno nepravilno. Izvršilno sodišče je ravnalo ustavnopravno napačno in ni pravilno pretehtalo teže konkurirajočih si človekovih pravic pritožnice in upnikov.
Zaradi te ugotovljene kršitve je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Vrhovno sodišče bo moralo pri presoji upoštevati, da je izvršilno sodišče v skladu z ugotovitvijo Ustavnega sodišča kršilo Ustavo, ter se posledično opredeliti do vprašanja teže kršitve in obstoja kvalificirane ustavnopravne nepravilnosti (napačnosti), ki bi šele utemeljila upoštevno protipravnost za namen odločitve o odškodninski odgovornosti države.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
