Ker ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pritožničine pravice oziroma pravne koristi, enako velja tudi za ustavitev upravne izvršbe, je sklenilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 123/2026 z dne 2. septembra 2026.
Okoliščine konkretnega primera
Vrhovno sodišče je najprej pojasnilo, da je Upravno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo pritožničino tožbo zoper sklep Inšpektorata za okolje in energijo z dne 6. avgusta 2025. Inšpektorat je s tem sklepom ustavil upravno izvršbo, ki je bila s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 21. aprila 2021 dovoljena zoper izvajalca obračuna stroškov ogrevanja določene večstanovanjske stavbe. Pritožnica je bila v zadevi stranska udeleženka.
Presoja Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je nato poudarilo, da je po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 predmet izpodbijanja v upravnem sporu lahko upravna odločba, torej odločitev, ki jo je organ sprejel v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Če je določena oseba prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih z upravnim aktom, ima možnost sodnega varstva v upravnem sporu, v nasprotnem primeru pa tega sodnega postopka ne more sprožiti, je pojasnilo.
Ugotovilo je, da izrecne odločitve o naravi sklepa o ustavitvi upravne izvršbe v povezavi s položajem prijavitelja oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku še ni sprejelo.
Vendar je – kot je opozorilo Vrhovno sodišče – v svoji praksi že sprejelo stališče o naravi sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, in sicer da tak sklep ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa namreč pravna situacija ostane nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb ter v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja in ne nalaga ter ne zavrača nobenega zahtevka. Inšpekcijski postopek je namenjen varovanju javnega interesa (zasebnih interesov pa le v okviru tega varstva), zato se s tako odločitvijo presoja obstoj javnega interesa za vodenje oziroma nadaljevanje inšpekcijskega postopka. Tudi v pravni teoriji je zastopano stališče, da stranski udeleženec v takem primeru nima pravnega interesa, saj se postopek vodi v javnem interesu in ne v interesu stranskega udeleženca. Če javni interes za inšpekcijski postopek ne obstaja (več), se inšpekcijski postopek ne more voditi samo zaradi zasebnega interesa. Odločanje sodišča v primerih, ko z ustavitvijo inšpekcijskega postopka stranski udeleženec ni zadovoljen, po definiciji pa lahko varuje le svoj zasebni interes, ni mogoče in je treba tako tožbo stranskega udeleženca zavreči. Posledično tak sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, je poudarilo Vrhovno sodišče.
Presodilo je, da ta stališča veljajo tudi za upravno izvršbo oziroma ustavitev postopka upravne izvršbe v zvezi s pravnim položajem stranskega udeleženca.
Pojasnilo je, da je izvršba pravni institut, ki omogoča prisilno uresničitev pravnega razmerja, izraženega v izreku konkretnega upravnega akta. Izvršba je tako po eni strani nadaljevanje upravnega postopka, in sicer njegova zadnja stopnja, po drugi strani pa ločen in samostojen postopek, za katerega je potrebna posebna pobuda. Oba postopka (inšpekcijski postopek in postopek upravne izvršbe) oziroma obe navedeni fazi upravnega postopka pa se vodita v javnem interesu. Tudi namen inšpekcijskega postopka in upravne izvršbe je enak: izpolnitev v upravnem aktu določenih obveznosti zavezanca, je opozorilo Vrhovno sodišče in dodalo, da so to dodatni razlogi za uporabo stališč o naravi ustavitve inšpekcijskega postopka tudi za primer ustavitve upravne izvršbe.
Sklep
Vrhovno sodišče je tako sklenilo, da ustavitev upravne izvršbe, enako kot ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča, ne vpliva na pravice oziroma pravne koristi pritožnice. Zato je pritrdilo Upravnemu sodišču, da je bil v konkretnem primeru podan razlog za zavrženje tožbe iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
