Sodišče tretje stopnje ne sme zvišati kazni iz druge najvišje (30 let zapora) v najvišjo (dosmrtni zapor), temveč bi takšno kazen lahko zgolj potrdilo, saj je namen 398. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zagotoviti obdolžencu dodatno jamstvo, da bosta najstrožji kazni vedno preizkušeni na dveh stopnjah.
Okrožno sodišče je obsojenega A. A. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj umora po 116. členu > Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192. členu KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen 30 let zapora, pri čemer se mu je vanjo vštel tudi čas pripora. Višje sodišče je v pritožbenem postopku potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je nato delno ugodilo pritožbi obrambe in v večji meri pritožbi državne tožilke. Pri drugem očitanem dejanju je iz opisa izpustilo del, ki se je nanašal na zahrbten način izvršitve, hkrati pa je obsojencu kazni za umore zvišalo na po 30 let zapora ter skupaj z nespremenjeno kaznijo štirih let zapora za zanemarjanje in surovo ravnanje izreklo enotno kazen dosmrtnega zapora. Zoper takšno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je med drugim predlagal, da se spozna za krivega storitve ubojev, in ne umorov, ter da se ga oprosti obtožbe zanemarjanja oziroma se mu izreče milejša kazen.
Vrhovno sodišče se je s sodbo I Ips 69064/2020 najprej lotilo vprašanja zahrbtnega načina storitve kaznivega dejanja pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe. Za opredelitev umora na zahrbten način je odločilna izraba zaupanja, ki pa je bilo v preučevanem primeru vzpostavljeno. Obsojenec je namreč oškodovanko z izgovorom prevzema daril za sina zvabil v nekdanjo skupno hišo, kjer jo je mirno nagovoril ter nato nepripravljeno napadel in večkrat zabodel. Vrhovno sodišče je še opozorilo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe podrobno pojasnilo okoliščine, ki utemeljujejo obstoj zahrbtnosti.
V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tudi ugovor, da koristoljubnost kot kvalifikatorni znak umora ni bila podana. Koristoljubnost je subjektivna okoliščina, ki mora biti v dejanskem opisu kaznivega dejanja jasno zatrjevana, sodišče pa mora njeno vsebino ugotoviti na podlagi dokazov in obrazložiti v sodbi. V obravnavanem primeru je dejanski opis vseboval navedbo, da je obsojenec oškodovanko umoril zato, da bi ohranil stanovanjsko hišo in se izognil delitvi skupnega premoženja po razpadu zunajzakonske skupnosti. Takšen motiv ustreza vsebini zakonskega znaka koristoljubnosti, saj kaže na zasledovanje premoženjske koristi kot neposrednega rezultata usmrtitvenega dejanja. Sodišče je še poudarilo, da za izpolnitev tega zakonskega znaka ni potrebno, da bi bila korist dejansko dosežena.
Vrhovno sodišče je nadalje zavrnilo tudi navedbo obrambe, da je »večje število vbodov klasičen način odvzema življenja,« ki nima elementov posebne srhljivosti. Standard grozovitosti odvzema življenja je po sodni praksi Vrhovnega sodišča dosežen, če je dejanje izvršeno na način povzročanja hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob slehernem odvzemu življenja (objektivni vidik) ter ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v povzročanje takšnega trpljenja, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje. Za grozovit način odvzema življenja gre neodvisno od vprašanja podaljševanja in poglabljanja žrtvine agonije lahko tudi v primerih izrazite objektivne kulturne šokantnosti izvršitvenega ravnanja. V preučevanem primeru je grozovitost v dejanskem opisu ustrezno konkretizirana: obsojenec je žrtvama – staršema bivše partnerke – postopno zadajal številne vbodne rane in ureznine, ob katerih sta trpela hude bolečine in intenziven predsmrtni strah, kar se je dodatno stopnjevalo zaradi dejstva, da je obsojenec dejanje storil vpričo svojega mladoletnega sina. Sodišče je poudarilo, da gre za ravnanje, ki presega običajno trpljenje ob odvzemu življenja, ter da so bila dejanja storjena na način brezčutnega izživljanja, kar so potrdila tudi izvedenska mnenja psihiatrov.
Vrhovno sodišče je presodilo, da so bila dejanja obsojenca storjena iz maščevanja in močnega sovraštva do nekdanje partnerke in njenih staršev, kar po ustaljeni sodni praksi spada med druge nizkotne nagibe po 116. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je te motive podrobno utemeljilo z izpovedbami prič in izvedenskimi mnenji psihiatrov, zato so ugovori obrambe, da je obsojenec ravnal le iz žalosti, razočaranja ter pod vplivom osebnostne motenosti in alkohola, neutemeljeni. Sodišče je prav tako zavrnilo navedbe obrambe, da se storilec ob izvršitvi kaznivih dejanj ni zavedal prisotnosti otroka: glede na ugotovitve nižjih sodišč je bilo potrjeno, da je bil obsojenec ob izvršitvi dejanja povsem zavesten prisotnosti svojega otroka in da je ravnal najmanj z eventualnim naklepom, zato so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192. členu KZ-1.
V nadaljevanju je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi očitke obrambe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za postavitev novih izvedencev psihiatrične, kliničnopsihološke in sodnomedicinske stroke ter s tem kršilo pravico do obrambe. Sodišča nižjih stopenj so namreč dokazne predloge zavrnila utemeljeno, saj obstoječa izvedenska mnenja niso kazala pomanjkljivosti ali nasprotij, ki bi narekovala postavitev novih izvedencev. Obrambi je bila dana možnost, da izvedencem zastavlja vprašanja in tudi angažira lastnega strokovnjaka, česar ni storila. Zato ni bilo kršitve pravice do obrambe, zatrjevani očitki pa pomenijo le izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.
Srž zahteve za varstvo zakonitosti se je nanašala na odločbo o kazni, natančneje na izrek enotne kazni dosmrtnega zapora. Obramba je opozorila, da je sodišče tretje stopnje z izrekom te kazni prekoračilo svoja pooblastila in ravnalo v nasprotju z namenom določbe 398. člena ZKP, ki obdolžencu zagotavlja dodatno jamstvo, da so kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora vedno preizkušene na dveh sodnih stopnjah.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je že po jezikovni razlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP mogoče ugotoviti zahtevo po preizkusu izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na vsaj dveh stopnjah, kar sodišču tretje stopnje onemogoča spremembo druge najstrožje kazni v najstrožjo od vseh kazni.
Ker je 1. točka prvega odstavka 398. člena ZKP v razmerju do tretjega odstavka 367. člena ZKP specialnejša, zahtevani preizkus izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na dveh stopnjah pomeni tako omejitev pravnega interesa, ki ga sme državni tožilec zasledovati s pritožbo, kot tudi meja preizkusa in pooblastil sodišča tretje stopnje. Omejitev je po ugotovljenem določena s kaznijo, ki je bila predhodno izrečena ali potrjena na drugi stopnji.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritrdilo, da je bila določba 398. člena kršena: sodišče tretje stopnje je neutemeljeno zvišalo posamične kazni za umore z 29 na 30 let zapora, s čimer je ustvarilo procesni položaj, v katerem je bilo ob upoštevanju zakonske določbe iz 53. člena KZ-1 dolžno izreči enotno kazen dosmrtnega zapora. Tako je prišlo do kolizije med procesnim jamstvom (zahtevo po dvojnem preizkusu kazni) in materialnopravno obveznostjo izreka dosmrtnega zapora, ki jo je povzročilo samo sodišče tretje stopnje s spremembo posameznih kazni. S tem je bila obsojencu nezakonito izrečena hujša kazen, čeprav zakon določa, da je namen 398. člena ZKP v varstvu obdolženca.
Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in razveljavilo nezakonit izrek dosmrtnega zapora. Posamične kazni za tri umore je znižalo s 30 na 29 let zapora, nato pa ob upoštevanju teh kazni in štiriletne kazni za zanemarjanje mladoletne osebe izreklo enotno kazen 30 let zapora. V kazen se všteva tudi čas, prestan v priporu.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
