Procesni položaj, ki je vodil do odločitve Vrhovnega sodišča, je nastal v zadevi zoper obdolženca, ki mu je specializirano državno tožilstvo očitalo kazniva dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter kazniva dejanja jemanja podkupnine po 267. členu KZ. Okrožno sodišče v Ljubljani je februarja 2019 glede nekaterih kaznivih dejanj jemanja podkupnine postopek ustavilo zaradi absolutnega zastaranja. Državni tožilec je nato maja 2019, torej dve oziroma eno leto po absolutnem zastaranju kaznivih dejanj po prvotni obtožnici, obtožnico spremenil tako, da je kazniva dejanja sestavil v nadaljevano kaznivo dejanje in v opis dodal okoliščine, ki bi po njegovi oceni napolnjevale kvalificirano obliko kaznivega dejanja z daljšim zastaralnim rokom. Ta sprememba je neposredno sledila obvestilu obrambe o zastaranju in njenemu predlogu za ustavitev postopka. Sodišči obeh stopenj sta v razlogih pravilno ugotovili, da sprememba obtožnice predstavlja zlorabo procesnih pravic, vendar obrazložitvi nista sledili in sta obtožbo zavrnili po spremenjeni, ne po prvotni obtožnici.
Ustavno sodišče se je o dovoljenosti spremembe obtožbe in zlorabi pravic izreklo v več odločbah, zlasti v odločbah U-I-289/95 in Up-328/03. Vzpostavilo je okvir, znotraj katerega je sprememba obtožbe še dopustna: pravica tožilca do spremembe obtožnice po izvedenem dokaznem postopku, ki pokaže na drugačno dejansko stanje, sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi, če tožilec te pravice ne zlorabi in če je hkrati obdolžencu omogočeno, da še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kot če do spremembe ne bi prišlo. Za zlorabo pravice gre, kadar nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, a ga konkretizira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Že okoliščina, da se upravičenje uveljavlja na način, ki zavezancu otežuje njegov položaj, predstavlja zlorabo pravice.
Na zakonski ravni prepoved zlorabe pravic normira 15. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sodišču nalaga, da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic udeležencev v postopku. V temelju gre za ravnanje, ki nasprotuje namenu, zaradi katerega je določena procesna norma predvidena. Dolžnosti vzdržati se procesnih zlorab ustreza dolžnost sodišča, da se nanje odzove in jim prepreči učinke. Vrhovno sodišče v obravnavani sodbi posebej poudarja, da sodišče pri slaboverni spremembi obtožbe tožilčevemu aktu preprosto odreče pravno relevantnost in za podlago uporabi nespremenjen obtožni akt. Za presojo, ali sprememba obtožnice pomeni zlorabo, je relevantno le, kakšne posledice ta sprememba pomeni za položaj obrambe; ta mora z vidika meril poštenosti postopka ostati nedotaknjen.
Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi pritrdilo stališču, da sprememba obtožnice le v tistih delih opisa z izključno tistimi dejstvenimi dodatki, ki bi dve leti po absolutnem zastaranju kazenskega pregona pripeljali do strožje pravne kvalifikacije z daljšim zastaralnim rokom, predstavlja nedopustno ravnanje. Takšno postopanje očitno ni sledilo drugačni oceni izvedenih dokazov, temveč pomeni izrecen poskus »oživitve« kazenskega pregona po neposrednem obvestilu obrambe o zastaranju. Ravnanje je šikanozno in predstavlja prevaro obrambe, ki se je upravičeno zanesla na to, da je pregon za kazniva dejanja po prvotni obtožnici zastaral.
Posebej pomembno je stališče Vrhovnega sodišča, da sodišče tekom postopka ima na voljo instrumente za zavrnitev nedopustne spremembe obtožnice. Višjemu sodišču ni pritrdilo v stališču, da sodišče nima možnosti spremembe obtožnice sprejeti ali zavrniti. Če sodišče prepozna zlorabo pravic, takšno spremembo sme, celo mora, zavrniti in ji odreči vse procesne učinke na podlagi 15. člena ZKP, hkrati pa to izhaja iz ustavne pravice do poštenega postopka po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Predmeta obtožbe v tem primeru ne sme obravnavati po nezakonito spremenjeni obtožnici, temveč po prvotni. Sodišče ima možnost spremembi odreči učinke s sklepom procesnega vodstva na podlagi 299. člena ZKP ter postopek nadaljevati po prvotni obtožnici. S tem se prepreči nedopustna situacija, ko bi znotraj istega kazenskega postopka glede istega historičnega dogodka razpolagali z dvema veljavnima obtožnicama hkrati, prav tako pa učinki dotedanjega dokaznega postopka niso izničeni.
Vrhovno sodišče posebej opozarja na časovno komponento sodniške intervencije. Sodišče mora opisano ravnanje storiti čimprej in najkasneje ob izdaji sodbe, pri čemer mora ves čas paziti na spoštovanje ustavno zajamčenih pravic udeležencev. Ključnega pomena je, da so vsi udeleženci ves čas postopka seznanjeni s tem, katera verzija obtožnice predstavlja relevantno podlago za vodenje kazenskega postopka. Ko je to nedvomno znano že tekom postopka, je ustvarjanje položaja negotovosti strank tik do izdaje sodbe nedopustno.
V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da gre pri spremembi obtožnice za zlorabo pravic na strani državnega tožilca, vendar svoji obrazložitvi ni sledilo in spremembi obtožnice ni odreklo pravnih učinkov. Dejanje je obravnavalo po spremenjenem opisu, ki ga je povzelo v izrek. Navedeno je vodilo do nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ter nasprotij v razlogih o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče je zato ugotovilo absolutno bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo. Ker je bila zahteva vložena v škodo obdolženca, je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP izdalo le ugotovitveno sodbo.
Odločba vzpostavlja jasno pravilo, da je zloraba pravice do spremembe obtožnice absolutno nedopustna in da mora sodišče takšni spremembi aktivno odreči pravne učinke. Pasivno ugotavljanje zlorabe brez ustreznega procesnega odziva vodi do nevzdržnega rezultata, ki nasprotuje tako zakonskim določbam kot ustavnim jamstvom poštenega postopka. Sodišče mora položaj razčistiti že tekom postopka, ne šele ob izdaji sodbe, saj le tako zagotovi pravno varnost vsem udeležencem in prepreči arbitrarnost v kazenskem pregonu.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
