Storilec kaznivega dejanja zlorabe položaja v gospodarski družbi je lahko le nosilec določenega položaja, pravic ali dolžnosti v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Posebna lastnost storilca je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja, zato je inkriminacija po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) t. i. pravo posebno kaznivo dejanje (pravi delictum proprium).
Predsednik nadzornega sveta družbe A je bil spoznan storitve dveh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Poleg enotne kazni treh let zapora za obe dejanji mu je bilo naloženo še plačilo premoženjskopravnega zahtevka prek 4,2 milijona evrov.
Obdolženčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v kateri je med drugim navajal, da obdolženec kot predsednik nadzornega sveta družbe A ni imel pooblastil za sklenitev pogodbe o odkupu poslovnega deleža in za dajanje navodil poslovodji, zato ne more biti storilec kaznivega dejanja, ter da za premoženjsko škodo ni mogoče šteti razlike med ceno, ki jo je družba A plačala za poslovni delež, in ceno, po kateri je ta delež prodala čez nekaj let, prav tako pa tudi ne celotnega plačila za poslovni delež.
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 34548/2016 najprej presojalo obdolženčev status storilca in izvršitveni način zlorabe položaja in prekoračitve pravic.
Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-1) stori, kdor je pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabil svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopil meje svojih pravic ali ni opravil svoje dolžnosti, pri tem pa je bila pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da spada to kaznivo dejanje med prava posebna kazniva dejanja (pravi delictum proprium), saj je lahko storilec tega kaznivega dejanja le nosilec določenega položaja, pravic ali dolžnosti v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Posebna lastnost storilca lahko izvira iz njegovega formalnega položaja v gospodarski družbi (smiselno tudi v drugi pravni osebi), v določenih izjemnih primerih pa lahko tudi iz njegovega dejanskega vodenja podjetja. Za takšno dejansko poslovodstvo (t. i. faktični organ) pa gre le v primeru, ko storilec poslovodno dejavnost opravlja kontinuirano in daljši čas ter njegovo dejansko funkcijo poslovodje enotno sprejmejo vsi člani gospodarske družbe. Sodišče je tako zaključilo, da obdolženec glede na takšen opis ni mogel izpolniti zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, saj v odnosu do očitanega ravnanja glede na zasnovo abstraktnega dejanskega stanu tega kaznivega dejanja ni bil nosilec zahtevanega položaja, pravic ali dolžnosti. Poudarilo je, da za presojo njegovega ravnanja ne more biti relevantno zgolj izkoriščanje njegovega dejanskega vpliva predsednika nadzornega sveta brez navezave na pravice in pooblastila, ki jih je imel kot nosilec te funkcije. Ob tem je Vrhovno sodišče dodalo, da bi obdolženčevo ravnanje lahko presojali po merilih udeležbe v ožjem smislu, vendar tega nižji sodišči nista storili.
Glede premoženjske škode, ki jo je sodišče prve stopnje opredelilo kot razliko med kupnino, ki jo je bila družba A zavezana plačati družbi C za prenos poslovnega deleža, ter nižjo ceno, po kateri je štiri leta kasneje družba A te deleže prodala, ter dodatno še v višini zneska, ki se ga je družba A zavezala plačati po spornih pogodbah o prodaji in prenosu poslovnih deležev, je Vrhovno sodišče najprej izpostavilo pravno definicijo pravno priznane škode. Ta je skladno s 132. členom > Obligacijskega zakonika (OZ) le tista kršitev premoženjske pravice oškodovanca, ki povzroči bodisi zmanjšanje oškodovančevega premoženja (navadna škoda oziroma damnum emergens) bodisi preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček oziroma lucrum cessans). V preučevani zadevi bi bilo zato mogoče govoriti o premoženjski škodi, če bi bilo izkazano, da (1) je z nakupom poslovnih deležev prišlo do zmanjšanja premoženja družbe A ali pa (2) da zaradi nezmožnosti razpolaganja s sredstvi, namenjenimi za poplačilo kupljenih poslovnih deležev, družba ni mogla ustvarjati dobička.
Znižanje tržne vrednosti poslovnih deležev več let po nakupu za opredelitev premoženjske škode ni relevantno, temveč je pomembna vrednost le-teh v času storitve kaznivega dejanja. Ob tem je sodišče opozorilo, da družba A ni bila oškodovana za celoten znesek, ki se ga je zavezala plačati, ker je bil nakup poslovnih deležev nepotreben, ekonomsko nesmiseln in negospodaren, saj ni imel podlage v poslovnih načrtih, strategiji in osnovni dejavnosti družbe. Takšna razlaga ne loči med vprašanjem obstoja premoženjske škode ter vprašanjema protipravnosti ravnanja in škode. Zgolj dejstvo, da je bil nakup poslovnih deležev v nasprotju z internimi akti družbe, še ne pomeni, da je s tem za družbo nastala tudi premoženjska škoda. Povzročitev premoženjske škode je (ob izpolnitvi preostalih elementov civilnega delikta) podlaga za odškodninski zahtevek, ki ga lahko upravičenec uveljavlja tudi v kazenskem postopku (drugi odstavek 100. člena ZKP). Razlaga premoženjske škode, ki izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, bi pomenila, da bi bil oškodovanec s priznanjem premoženjskopravnega zahtevka v primeru, ko ni utrpel zmanjšanja svojega premoženja oziroma preprečitve njegovega povečanja, dejansko obogaten, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli civilnega prava.
Sodišče je poudarilo, da je višina nastale škode odvisna od poštene tržne vrednosti poslovnih deležev v času storitve kaznivega dejanja. Ob upoštevanju cenitve, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, naj bi družba A poslovne deleže kupila celo za nižjo ceno od tržne. Družba A torej poslovnih deležev ni preplačala.
Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona in kazenskega postopka, je sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
