Izdelava kopije posnetka, objavljenega na tik-toku, se ne šteje za nedovoljen dokaz, saj je nastal med postopkom za zavarovanje sledov kaznivega dejanja, poleg tega je bil objavljen na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju in se v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegalo.
Z zahtevo za varstvo zakonitosti je zagovornik obsojenca med drugim navajal, da so bili nekateri dokazi pridobljeni nezakonito, da je bila zaradi izvedene videokonference kršena obsojenčeva pravica do neposredne navzočnosti na glavni obravnavi ter do obrambe in tudi da je bil postopek kršen, ker je obsojenec enega od narokov spremljal z vklenjenimi rokami.
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 38811/2020 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.
Glede posnetka na tik-toku, ki ga je policija zavarovala tako, da je naredila njegov posnetek, je sodišče ugotovilo, da dokaz ni bil pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Kršitev bi bila podana, če bi se sodba opirala na nedovoljene dokaze oziroma na t. i. sadeže zastrupljenega drevesa. Kopija posnetka s spletne strani www.tiktok.com je nastala, ko je policistka C. C. ob pregledu navedene spletne strani zasledila posnetek, na katerem iz vozila izstopa več oseb, in je na njem prepoznala tudi obsojenega. Kriminalist je ta posnetek zavaroval in izdelal njegovo kopijo, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Posnetek namreč ni bil pridobljen s postopkom, izvedenim na podlagi 178. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč je postopek policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti, kar je potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je tako zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, na katerem posamezniki objavljajo (video)posnetke, in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala.
Tudi glede izvedbe videokonferenčne razprave je Vrhovno sodišče zavrnilo zagovornikove očitke o kršitvi pravic iz 29., 23. in 22. člena Ustave RS. Skladno s 304.a členom ZKP lahko sodišče narok za glavno obravnavo opravi preko videokonference, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Zagovornik je sicer izrazil nestrinjanje s takšno obravnavo, vendar je sodišče zato, ker obsojeni že petič (od tega trikrat zapored) ni bil pripeljan iz zavoda za prestajanje kazni zaradi njegove nezmožnosti privedbe na sodišče, utemeljeno odločilo, da je izvedba naroka na tak način potrebna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Na tej podlagi je sodišče lahko opravilo narok preko videokonference brez soglasja strank.
Res je, da je bil na tem naroku obsojenec ločen od svojega zagovornika, ki se je nahajal v razpravni dvorani, vendar je ves čas spremljal glavno obravnavo preko videopovezave. Sodišče je še poudarilo, da iz zapisnika naroka ne izhaja, da sta obsojenec ali njegov zagovornik želela posvet, pa jima ga sodišče ni omogočilo. Vrhovno sodišče se je že izjavilo, da se zaslišanje priče preko videokonference, izvedeno skladno z določili 244.a člena ZKP, šteje za neposredno zaslišanje, kar pomeni, da na neposrednost izvajanja dokaza nima vpliva. Zaslišanje priče poteka namreč skladno s procesnimi pravili (331. člen ZKP) oziroma ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 355. člena ZKP. Ker navedeno smiselno velja tudi, če priča izpoveduje v razpravni dvorani, obsojenec pa zaslišanje spremlja in v njem aktivno sodeluje videokonferenčno z druge lokacije, zatrjevane kršitve niso nastale.
Glede (ne)vklenjenosti med glavno obravnavo je Vrhovno sodišče poudarilo, da je skladno s Pravilnikom o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov sodnik tisti, ki odredi, da se vklenjeni obsojenec odklene. S takšno odločitvijo predsednice senata ni bilo poseženo v obsojenčevo dostojanstvo in njegove ustavne pravice niso bile kršene, pri čemer je tudi povsem nerelevantno, da obsojenec kasneje na pritožbeni seji na višjem sodišču ni bil vklenjen.
Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
