Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 91635/2023 se ukvarja z enim od temeljnih vprašanj pri kaznivem dejanju goljufije iz prvega odstavka 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) – z napolnitvijo zakonskega znaka spravljanja v zmoto. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero so obsojenčevi zagovorniki uveljavljali, da zakonski znak ni izpolnjen, ker naj bi oškodovanec razumsko vedel, da denarja v nekaj minutah ni mogoče oplemenititi na način, kot mu je zagotavljal obsojenec. Zadeva odpira vprašanje, ali morebitna naivnost ali lahkomiselnost oškodovanca izključi obstoj zmote v smislu goljufije, in kako se zakonski znak presoja v celoti storilčevih ravnanj.
Obsojenec je bil pravnomočno spoznan za krivega, ker je oškodovanca ob prvem obisku – ob kazanju velike količine gotovine – prepričeval, da lahko z izročitvijo določene vsote denarja tudi sam kaj zasluži. Ob prigovarjanju mu je oškodovanec izročil 500,00 EUR, obsojenec pa mu je isočasno vrnil 750,00 EUR ter s tem prikazoval donosnost „posla“. Nato ga je iz različnih neizsledljivih telefonskih številk večkrat klical in zavajal, da gre za varen in dobičkonosen posel, ter ga nagovarjal k nadaljnjemu „poslovanju“. Na tej podlagi je oškodovanec pozneje izročil 12.000,00 EUR, ki jih ni nikoli prejel nazaj z obljubljenim donosom.
Osrednji očitek zahteve je temeljil na izolirani navedbi prvostopenjske sodbe, da je oškodovanec razumsko vedel, da denarja v nekaj minutah ni mogoče oplemenititi. Vložniki so iz te povedi izpeljali sklep, da oškodovanec pojmovno sploh ni mogel biti spravljen v zmoto, s čimer naj bi hkrati nastalo nasprotje med obrazložitvijo in izrekom, torej absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovno sodišče je to argumentacijo zavrnilo z dveh vidikov. Prvič, presoja se je v bistvenem gibala na področju dejanskih okoliščin, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Drugič, izpostavljeni stavek je izvzet iz celotnega konteksta obrazložitve; sodišče je o obstoju zmote sklepalo celovito in logično na podlagi več medsebojno povezanih okoliščin, ne le na podlagi ene povedi.
Vsebinsko jedro odločbe je razmejitev med predstavo o načinu delovanja ponujenega „posla“ in predstavo o njegovem končnem izidu. Oškodovančevo razumsko zavedanje, da denarja ni mogoče v hipu pomnožiti, ne izključuje zmote glede odločilnega dejstva – da bodo vložena sredstva dejansko oplemenitena in vrnjena z donosom. Prav v ustvarjanje te zmotne predstave so bila usmerjena vsa obsojenčeva ravnanja: demonstrativno kazanje gotovine, vračilo višjega zneska od vloženega, ponavljajoči se klici in zagotavljanje varnosti naložbe. Zakonski znak spravljanja v zmoto torej ni odvisen od tega, ali oškodovanec razume mehaniko finančnega čudeža, temveč od tega, ali je bil na podlagi storilčevih ravnanj zapeljan v napačno prepričanje o resničnosti in donosnosti posla.
S tega izhodišča je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitna naivnost ali lahkomiselnost oškodovanca ne more izničiti aktivnih zavajajočih ravnanj storilca, usmerjenih v pridobitev protipravne premoženjske koristi. To stališče je skladno z ustaljenim razumevanjem goljufije, po katerem se sposobnost preudarnega ravnanja pri oškodovancu ne presoja po merilu skrajno pazljive osebe. Kritični preizkus prizadene le domet zmote in vzročno zvezo med zavajanjem in razpolaganjem s premoženjem, ne pa moralne ali intelektualne drže oškodovanca. Sprejetje nasprotnega stališča bi vodilo v neposredni absurd – lažje kot bi bilo storilcu z očitno neverjetnimi obljubami pridobiti zaupanje neizkušene ali lahkoverne žrtve, manjša bi bila njegova kazenskopravna odgovornost.
Vložniki so s sklicevanjem na eno samo poved skušali dejansko presojo prevesti v procesno kršitev. Vrhovno sodišče je poudarilo, da obrazložitev prvostopenjske sodbe njenemu izreku v ničemer ne nasprotuje, saj celota razlogov nedvoumno utemeljuje obstoj zmote, navidezno protislovje pa izvira zgolj iz izolacije posamezne povedi. S tem je izključena tako zatrjevana bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP kot tudi kršitev 395. člena ZKP, saj se je do istovrstne pritožbene kritike opredelilo že pritožbeno sodišče.
Odločba potrjuje metodološko izhodišče, da se zakonski znaki goljufije presojajo v celoti storilčevega ravnanja in ne z drobljenjem posameznih ugotovitev sodbe. Za prakso je pomembno spoznanje, da zavajanje o donosnosti naložbe napolni znak spravljanja v zmoto tudi tedaj, ko oškodovanec na abstraktni ravni razume, da hitro bogatenje ni mogoče; odločilna je konkretna zmotna predstava o resničnosti obljubljenega. Sodba tako uveljavlja jasno ločnico med dopustnim izpodbijanjem materialnopravne opredelitve dejanja in nedopustnim izpodbijanjem dejanskega stanja, hkrati pa varuje oškodovance pred tem, da bi njihova lahkovernost postala razbremenilna okoliščina za storilca.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
