Dejansko stanje zadeve je razmeroma tipično za primer, ko se premoženjskopravni zahtevek oškodovanca preseli iz kazenskega postopka v pravdo. Tožnica je premoženjskopravni zahtevek uveljavljala v kazenskem postopku pravočasno. Sodišče prve stopnje je 28. 2. 2022 izreklo oprostilno sodbo in tožnico z zahtevkom napotilo na pravdo. Zoper oprostilno sodbo sta se pritožili tako državna tožilka kot tožnica. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in oprostilno sodbo potrdilo, sodba na seji pa ni bila razglašena. Sodišče prve stopnje je sodbo sodišča druge stopnje prejelo 23. 12. 2022, tožnici pa je bila vročena 3. 1. 2023. Odškodninsko tožbo je tožnica vložila 3. 4. 2023.
Sodišče druge stopnje je ugodilo ugovoru zastaranja in tožbeni zahtevek zavrnilo. Rok iz 367. člena OZ je opredelilo kot prekluzivni, ne zastaralni rok, ter sklenilo, da teče od nastopa pravnomočnosti kazenske odločbe v smislu prvega odstavka 129. člena ZKP, to je od dne, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje – konkretno od 23. 12. 2022. Ker je tožnica tožbo vložila 3. 4. 2023, po izteku trimesečnega roka, je sodišče ocenilo, da zastaranje ni bilo pretrgano.
Vrhovno sodišče je to stališče zavrnilo in reviziji ugodilo. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je jasno negativen: rok iz 367. člena OZ ni zastaralni rok v tehničnem smislu, temveč varuje učinek pretrganja zastaranja, ki je nastopilo že prej. Predpogoj za njegovo uporabo je torej predhodna terjatev, katere zastaranje je začelo teči, nato pa je nastopilo pretrganje na podlagi 365. člena OZ. Drugi odstavek 366. člena OZ uvaja splošno pravilo, po katerem se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, kadar je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena. Določba 367. člena OZ vzpostavlja izjemo: zastaranje ostane pretrgano, če upnik v trimesečnem roku vloži novo tožbo oziroma opravi ustrezno procesno dejanje. Med tovrstne situacije sodna praksa uvršča tudi napotitev oškodovanca na pravdo v smislu tretjega odstavka 103. člena ZKP.
Osrednji pravni problem zadeve se navezuje na razlago začetka teka tega roka. Vrhovno sodišče je pravilno opozorilo, da stroga gramatikalna razlaga, po kateri rok teče od nastopa pravnomočnosti kazenske sodbe, privede do neustavnega rezultata v primerih, ko sodba ni bila razglašena na seji. V takšnih primerih je dejstvo, s katerim se rok sproži, za oškodovanca nezaznavno: pravnomočnost nastopi po uradni liniji, oškodovanec pa zanjo izve šele z vročitvijo. Rok torej dejansko teče od trenutka, ki ga upnik ne more nadzirati, in je vedno krajši od zakonsko določenega. Takšna razlaga po oceni Vrhovnega sodišča posega v pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave RS ter ni sorazmerna z namenom zagotavljanja pravne varnosti in pravičnega postopka, kar je v skladu s stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Howald Moor in Stagno.
Vrhovno sodišče poudarja, da je zastaranje materialnopravni institut, katerega temeljni učinek je procesen: ko zastaranje nastopi, preneha ne materialnopravno upravičenje, temveč pravovarstveni zahtevek. Zato je 367. člen OZ treba razlagati v soglasju z 320. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da ima sodba nasproti strankama učinek šele od dneva vročitve, ne od formalnega nastopa pravnomočnosti. Napotitev na pravdo je zgolj pravni pouk, da sme oškodovanec zahtevek uveljavljati v pravdi; oškodovanec pa po naravi stvari ravna po tem pouku šele takrat, ko je z odločitvijo seznanjen. Dokler zahtevek uveljavlja v kazenskem postopku, vložitev tožbe pred pravdnim sodiščem iz razloga litispendence ni dopustna.
Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato nedvoumen: kadar sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, s katero je bil oškodovanec napoten na pravdo, odloči na seji, ne da bi sodbo razglasilo, začne trimesečni rok iz 367. člena OZ teči, ko je oškodovancu vročena odločba sodišča druge stopnje.
Stališče ni novost brez predhodnice. Vrhovno sodišče izrecno opozarja na sodbo II Ips 584/95 z dne 9. 10. 1997, v kateri je že poudarilo čas vročitve pravnomočne kazenske sodbe oškodovancu. Pravna teorija v komentarjih k 390. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je predhodnik 367. člena OZ, zagovarja identično pozicijo.
Z vidika praktičnih posledic sodba prinaša jasno pravilo: v primerih, ko pritožbeno sodišče v kazenskem postopku odloča na seji in sodbe ne razglasi, šteje rok za vložitev odškodninske tožbe od vročitve, ne od pravnomočnosti. Hkrati sodba zavrača argument, da bi bila pravna podkovanost upnika ali njegova institucionalna moč (zastaranje ne uveljavlja upnik laik, temveč velika gospodarska družba z lastnim pravnim oddelkom in zunanjimi odvetniki) relevantna pri presoji dolžine zakonskega roka. Ker zakonska določba naslavlja vse upnike enakopravno, ne glede na njihovo pravno subjektiviteto ali stopnjo strokovnosti, ne morejo biti te okoliščine merilo za skrajšanje zakonskega roka.
Sodba III Ips 5/2025 tako dokončno razčiščuje razmerje med formalno pravnomočnostjo kazenske odločbe in začetkom teka roka za ohranitev učinka pretrganja zastaranja pri napotitvi na pravdo. Razlaga, po kateri rok teče od vročitve odločbe oškodovancu, ni le ustavnoskladna – je edina, ki ohranja polni pomen zakonsko določenega roka in upniku zagotavlja dejansko možnost, da ta rok v celoti izkoristi.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
