Pri kazenskopravni presoji prometnih nesreč je ključno upoštevanje teorije adekvatne vzročnosti, ki odgovornost storilca veže na tiste posledice, ki so bile v konkretnih okoliščinah objektivno predvidljive in se jim je bilo mogoče z ustrezno skrbnostjo izogniti.
Okrožno sodišče je obsojenca A. A. spoznalo za krivega povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu > Kazenskega zakonika (KZ-1), saj je kot voznik tovornega vozila s priklopnikom vozil po mokri in spolzki cesti ter hitrosti ni prilagodil razmeram, zato je zapeljal na nasprotni vozni pas, kjer je trčil v osebno vozilo. V nesreči je ena oseba umrla, dve pa sta bili hudo telesno poškodovani. Okrožno sodišče mu je zato izreklo kazen treh let zapora ter stransko kazen dvoletne prepovedi vožnje motornih vozil. Njegovi pritožbi je Višje sodišče delno ugodilo in kazen znižalo na eno leto in štiri mesece zapora, v preostalem pa pritožbo zavrnilo. Zoper tako pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je zatrjeval kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal oprostitev oziroma razveljavitev sodbe.
Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 22435/2018 z željo poenotiti pravno prakso najprej odgovarjalo na vprašanje pretrganja vzročne zveze. Obsojenec je namreč navajal, da med njegovim ravnanjem in smrtjo ter poškodbami ni neposredne vzročne zveze, saj naj bi jo pretrgalo ravnanje sopotnikov, ki med vožnjo niso uporabljali varnostnih pasov, in tehnično slabše stanje vozila, v katerem so se peljali oškodovanci. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da se do teh navedb nista zadostno opredelili, s čimer naj bi kršili določbe 395. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP).
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ključno razmerje med obsojenčevim ravnanjem in samo prometno nesrečo kot prepovedano posledico. Smrt kot hujša posledica mora biti ob tem za obsojenca tudi krivdno zajeta. Na področju cestnoprometnega kazenskega prava je doktrina za presojo vzročne zveze razvila poseben kriterij v sklopu teorije o adekvatni vzročnosti, in sicer v ospredje postavlja dve temeljni metodološki vprašanji: (1) ali je bila prepovedana posledica objektivno predvidljiva in (2) ali so v trenutku, ko je postala predvidljiva, obstajale objektivne možnosti, da se njen nastanek prepreči. Novejša teorija v jedru zaključuje, da vzročna zveza pri obravnavanem kaznivem dejanju ni podana: (a) kadar sploh ni obstajala dolžnost na določen način aktivno ravnati za preprečitev prepovedane posledice; (b) če se izkaže, da v danih razmerah sploh ni bilo mogoče preprečiti dane posledice, in (c) če se izkaže, da je ne bi bilo mogoče preprečiti niti, če bi bila izpolnjena dolžnost določenega aktivnega ravnanja za preprečitev poškodbene posledice, in da je sploh ne bi bilo mogoče preprečiti.
Sodna praksa že ustaljeno zavzema stališče, da protipravno ravnanje enega udeleženca v prometu ne izključuje kazenske odgovornosti drugega. Prav tako neuporaba varnostnega pasu sopotnikov ne pomeni pretrganja vzročne zveze, saj ne predstavlja tako ekscesnega ravnanja, ki bi odpravilo bistveno vlogo obsojenčevega ravnanja. Ključni vzrok prometne nesreče je bilo neprilagojeno obsojenčevo ravnanje, zaradi katerega je njegovo tovorno vozilo zdrsnilo na nasprotni vozni pas in trčilo v pravilno vozeče osebno vozilo.
Dokazni postopek je dodatno potrdil, da voznik osebnega avtomobila nesreče ni mogel preprečiti in da je bilo vozilo tehnično brezhibno. Sodišči sta zato pravilno ugotovili, da obsojenčevo ravnanje ostaja bistven sprožilni element dogodka, brez katerega do prometne nesreče in smrtne posledice ne bi prišlo.
Vrhovno sodišče se je nato posvetilo vprašanju objektivne predvidljivosti in zavestne malomarnosti. Obsojenec je namreč trdil, da ni mogel predvideti nevarnosti, saj naj bi bila torna sposobnost cestišča v kritičnem ovinku slaba in ni bilo nobene prometne signalizacije, ki bi nanjo opozarjala. Zato naj bi mu sodišči naložili previsoko breme skrbnosti in neutemeljeno ugotovili zavestno malomarnost, s čimer naj bi bila kršena domneva nedolžnosti. Glede na izvedenska mnenja sta že nižji sodišči ugotovili, da je obsojenec vozil prehitro glede na mokro, spolzko cestišče, padec v klancu in nepregleden ovinek ter da bi bila primerna 39 km/h in ne 57 km/h, kot je vozil on. Ugotovljeno je bilo tudi, da bi obsojenec ob nespremenjeni hitrosti zdrsnil s svojega pasu, tudi če bi bila torna sposobnost vozišča optimalna. To pomeni, da je bila možnost zdrsa in nesreče objektivno predvidljiva, prav obsojenec pa bi jo lahko preprečil, če bi hitrost ustrezno zmanjšal. Zato očitki o odsotnosti vzročne zveze oziroma o objektivni nepredvidljivosti posledice niso utemeljeni, prav tako pa ni bila kršena domneva nedolžnosti. Sodišči sta tudi pravilno presodili, da je obsojenec ravnal z zavestno malomarnostjo. Kot dolgoletni poklicni voznik, ki je ta odsek ceste dobro poznal, je moral upoštevati slabšo tornost in geometrijo ovinka. Kljub temu je lahkomiselno verjel, da bo lahko ovinek prevozil pri nezmanjšani hitrosti, pri čemer je podcenil nevarnost in zmotno računal, da do posledice ne bo prišlo. Njegovo prepričanje se je izkazalo za napačno, saj je prav zaradi takšne vožnje prišlo do trčenja s smrtnim izidom.
Tudi glede vprašanja angažiranja izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagal obsojenec, da bi ta ocenil vzročno zvezo in naravo telesnih poškodb oškodovancev, je Vrhovno sodišče sledilo novejši praksi, da izvedenec ni vedno nujen, če ima sodišče dovolj dokazne podlage. Na podlagi zdravstvene dokumentacije in hospitalizacije oškodovancev sta nižji sodišči utemeljeno zaključili, da poškodbe izpolnjujejo pravni standard hudih telesnih poškodb po 123. členu KZ-1. Hude telesne poškodbe namreč predstavljajo objektivni pogoj kaznivosti, njihova povezava z obsojenčevim ravnanjem pa ni bila sporna.
Vrhovno sodišče tudi ni ugotovilo navedenih kršitev pravice do obrambe, ki naj ne bi prejela dopolnjenih izvedenskih mnenj in naj bi imela premalo časa za njihovo preučitev. Ker je sodišče ugotovilo, da so bile dopolnitve vročene obsojencu in zagovorniku ter da sta imela dovolj časa za pripombe, je tudi ta očitek zavrnilo.
Glede na vse navedeno je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
