Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 45223/2022 razveljavilo pravnomočno obsodilno sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje pred spremenjen senat, ker je senatu predsedoval sodnik, ki je pred tem že obsodil sedemnajst soobtožencev iz iste hudodelske združbe. Odločba pomeni nadaljevanje uveljavljanja objektivnega vidika pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v procesnih položajih, kjer isti sodnik zaporedoma odloča o kazenski odgovornosti članov iste kriminalne strukture.
Obtožnica Specializiranega državnega tožilstva je zajela obsojenca in šestintrideset soobtožencev, ki naj bi kot hudodelska združba trgovali s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Isti sodnik je najprej sprejel sporazume o priznanju krivde in priznanja krivde več soobtožencev ter zoper njih izdal obsodilne sodbe, nato je po izvedenem dokaznem postopku obsodil tiste, ki krivde niso priznali. Postopek zoper obsojenca so nato šest mesecev pred izdajo izpodbijane sodbe izločili zaradi bolezni in ga vodili ločeno; obsojencu je sodil še isti sodnik, ki je predhodno obsodil vse ostale. Obramba je predlagala izločitev predsednika senata, kar je senat zavrgel.
Vrhovno sodišče je izhajalo iz ustaljenega objektivnega testa nepristranskosti, po katerem za kršitev pravice ne zadošča le dejansko osebno prepričanje sodnika, temveč že obstoj preverljivih okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. Pri tem je natančno ločilo dve pravici, ki se v teh položajih pogosto prepletata, a se ne presojata po enakih merilih: kršitev domneve nedolžnosti soobtoženca, ki mu bo sojeno šele naknadno, ter kršitev njegove pravice do nepristranskega sodišča. Navajanje ravnanj naknadno sojenih oseb je v zapletenih zadevah z več obtoženci pogosto nepogrešljivo za oceno krivde že sojenih; domnevo nedolžnosti naknadno sojenih varuje sodišče tako, da navede zgolj tista dejstva o njihovem ravnanju, ki so nujno potrebna, in jasno pove, da njihove krivde ni ugotavljalo.
Težišče presoje objektivne nepristranskosti pa je vsebina predhodnih sodb. Sklicujoč se na novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je Vrhovno sodišče povzelo, da se tveganje za okrnitev videza nepristranskosti pojavi zlasti tedaj, ko predhodna sodba poleg natančne navedbe o vlogi naknadno sojenega obtoženca vsebuje še pravno opredelitev njegovega ravnanja ali iz nje izhaja, da je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja. Nasprotno kršitve ni, kadar so dejstva o vpletenosti naknadno sojene osebe podana zgolj kot navedbe soobtožencev ali prič, kadar je navedba bežna, ali kadar iz predhodne sodbe izhaja, da se obtožencu sodi ločeno in da o njegovi krivdi še ni bilo odločeno. To razlikovanje ponazarja primerjava zadev Mucha proti Slovaški, Gorše proti Sloveniji in Meng proti Nemčiji na eni strani z zadevo Bouša proti Češki na drugi, kjer kršitev ni bila ugotovljena prav zato, ker predhodna sodba ravnanja naknadno sojenega ni ovrednotila in je dosledno navedla, da se mu sodi v ločenem postopku.
Ključna doktrinarna poteza odločbe je izenačitev sodb, sprejetih na podlagi priznanja krivde ali sporazuma, s sodbami, izdanimi po izvedenem dokaznem postopku. Vrhovno sodišče je zavrnilo stališče nižjih sodišč, da opis v sodbah na podlagi priznanja krivde ne prejudicira položaja naknadno sojenega, ker naj sodišče v teh sodbah ne bi presojalo njegove vloge. Sodna presoja ob sprejemu priznanja krivde namreč ni zgolj formalna, temveč tudi vsebinska: izrek obsodilne sodbe vključuje sodnikovo prepričanost o ravnanju tretjih, kolikor je to odločilno za obstoj odgovornosti obsojenih. Za videz nepristranskosti torej ni odločilno, na kakšni procesni podlagi je bila predhodna sodba izdana, temveč ali njen opis ovrednoti ravnanje naknadno sojenega tako, da izkazuje njegovo krivdo.
V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so izreki predhodnih sodb vsebovali natančen opis vloge obsojenca kot vodje krovne hudodelske združbe, ki naj bi koordiniral vse štiri poglavitne dejavnosti združbe. Opis obsojenčevega delovanja v predhodnih sodbah in v izpodbijani sodbi je bil identičen, razdelitev vlog med člani je bila natančno prikazana, vsi soobtoženci pa so bili opisani kot osebe, ki so delovale „za“ obsojenca oziroma po njegovih navodilih. Odločilno je bilo, da so bila ta ravnanja opisana v povednem in ne pogojnem glagolskem naklonu ter da so iz njih izhajali vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Za razliko od zadeve Bouša iz predhodnih sodb ni izhajalo, da se obsojencu sodi v ločenem postopku in da o njegovi krivdi še ni odločeno. Takšen opis je pri obsojencu že na prvi pogled lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednik senata o predmetu odločanja že ustvarjeno mnenje.
Sodba se posebej dotakne še vloge sodnika pri presoji dokazov, ki jih je sam predhodno pridobil. Soobtoženec, katerega priznanje krivde je sodnik sprejel, je na predobravnavnem naroku vložil lastnoročno izjavo, ki je obremenjevala obsojenca, na poznejšem zaslišanju kot priča pa je njeno resničnost zanikal. Isti sodnik je nato v postopku zoper obsojenca presojal verodostojnost obeh izjav in dal prednost prvotni, obremenilni. Tudi ta okoliščina prispeva k celoviti oceni, da je bil videz nepristranskega sodišča okrnjen, saj je sodnik ocenjeval gradivo, do katerega si je stališče že oblikoval v predhodnem postopku.
Ureditev odpira nekaj vprašanj za prakso. Odločba potrjuje, da izločitev postopka zoper enega obtoženca in ločeno sojenje ne odpravita tveganja za pristranskost, kadar predhodne sodbe zoper soobtožence že vsebujejo dokončano oceno njegove vloge; sistemsko to sili k razmisleku o razporeditvi zadev tako, da v naknadnem sojenju ne sodi sodnik, ki je že odločil o soobtožencih. Hkrati odločba ne odpravlja napetosti med zahtevo po natančnem opisu kaznivega dejanja v izreku, ki je nujen za določenost očitka, in prepovedjo prejudiciranja krivde še nesojenih oseb; kje je meja med nepogrešljivim in odvečnim opisom, ostaja predmet presoje v vsakem primeru posebej. Zaradi ugoditve zahtevama za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče do preostalih uveljavljenih kršitev ni opredelilo, kar pomeni, da nekatera z zadevo povezana materialnopravna in procesna vprašanja ostajajo odprta za morebitno novo sojenje.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
