Vrhovno sodišče je presojalo, ali je zunajobravnavni senat, ki na podlagi 498.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odloča o predlogu za odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora, vezan na opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz obtožnice tistega kazenskega postopka, ki se je že pravnomočno končal s sodbo, ki ni bila obsodilna. Specializirano državno tožilstvo je zoper A. A. predlagalo odvzem 105.707,71 EUR, potem ko je bil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja pranja denarja iz 245. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ustavljen zaradi nastopa zastaranja. Okrožno sodišče v Ljubljani je predlog s sklepom IV Ks 15714/2010 z dne 7. 7. 2021 zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom II Kp 15714/2010 z dne 3. 6. 2022 pritožbo tožilstva zavrnilo. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je zatrjeval bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
Sodišči prve in druge stopnje sta odvzem zavrnili, ker opis kaznivega dejanja v obtožnici ni razmejeval zakonskih znakov predikatnega kaznivega dejanja od zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, zaradi česar ni bilo mogoče razbrati, iz katerega ravnanja naj bi izviral zaseženi denar niti kolikšna naj bi bila njegova vrednost. Vrhovni državni tožilec je nasprotno zagovarjal stališče, da postopek po 498.a členu ZKP ni vezan na izrek obtožnega akta in da mora sodišče dejstva o obstoju kaznivega dejanja pranja denarja ugotavljati samostojno, tudi onkraj obtožbe, saj je namen ugotovitvenega postopka iz drugega odstavka 498.a člena ZKP dokončna razjasnitev vseh okoliščin, pomembnih za odvzem.
Vrhovno sodišče je zahtevo zavrnilo. Presodilo je, da se postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora lahko vodi in konča le v zvezi s kaznivim dejanjem, ki je obdolžencu dejansko očitano v opisu iz zahteve za preiskavo ali obtožnice tistega postopka, ki je bil pravnomočno končan. Nasprotno stališče bi omogočalo odvzem premoženja tudi osebi, ki ji nikoli ni bilo očitano nobeno izmed kaznivih dejanj, kataloško naštetih v prvem odstavku 498.a člena ZKP, kar bi pomenilo poseg v premoženjsko sfero brez ustrezne procesne podlage. Sodišče je pritrdilo presoji pritožbenega sodišča, da obtožnica ne razmejuje znakov predikatnega kaznivega dejanja od znakov pranja denarja, zaradi česar opis ne dosega standarda konkretizacije, ki ga za kazniva dejanja terja načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave.
Odločitev sodišče utemeljuje z razmerjem med akuzatornim položajem sodišča in obrambnimi jamstvi osebe, zoper katero teče postopek. Taka oseba mora imeti možnost, da se na kontradiktornem naroku izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki jo bremenijo, kar predpostavlja natančno poznavanje kaznivega dejanja, ki se ji očita, čeprav postopek po 498.a členu ZKP ni več kazenski, temveč sui generis postopek znotraj kazenskega postopnika. Sodišče je uporabilo tudi standard iz sodbe I Ips 39507/2015 z dne 3. 7. 2025, po katerem mora ves čas do pravnomočnosti po uradni dolžnosti presojati, ali očitano ravnanje sploh predstavlja kaznivo dejanje, sicer mora postopek nemudoma ustaviti oziroma končati z oprostilno sodbo. Določbo 498.a člena ZKP razdeli na dva dela: prvi odstavek določa materialne pogoje za odvzem, preostali trije odstavki pa urejajo procesna vprašanja, med njimi predlagatelja ukrepa, pristojno sodišče in postopek zbiranja podatkov. Ker so materialni pogoji iz prvega odstavka predpogoj za vodenje postopka, procesna določba drugega odstavka ne more razširiti njihovega dometa niti nadomestiti pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja v obtožnem aktu.
Odločitev razjasnjuje razmerje med 498.a členom ZKP in načelom akuzatornosti, hkrati pa odpira vprašanje učinkovitosti odvzema premoženja nezakonitega izvora, kadar je kazenski postopek ustavljen iz procesnih razlogov, kot je zastaranje, ne da bi bila obtožba kdaj vsebinsko preizkušena. Tožilstvo mora že v prvotnem kazenskem postopku zagotoviti opis, ki jasno razmejuje predikatno kaznivo dejanje od pranja denarja, sicer izgubi možnost naknadnega odvzema premoženja, tudi če razpolaga s podatki o njegovem nezakonitem izvoru. Taka razlaga krepi procesna jamstva obdolženca, vendar pušča odprto vprašanje, kako ravnati, kadar je nezakonit izvor premoženja izkazan, opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu pa je pomanjkljiv iz razlogov, ki niso posledica zlorabe tožilstva. Vrhovno sodišče na to vprašanje ne odgovarja, saj presoja le zakonitost izpodbijanega sklepa; iz obrazložitve pa izhaja, da to tveganje nosi tožilstvo kot predlagatelj ukrepa.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
