Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 67/2025 odgovorilo na vprašanje, ali se vrednost prejete denarne socialne pomoči pri omejitvi dedovanja po 128. členu Zakona o dedovanju (ZD) usklajuje z indeksom cen življenjskih potrebščin. Odgovor je odklonilen: niti ZD niti Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) ne dajeta podlage za valorizacijo prejete pomoči, zato dediči odgovarjajo zgolj do nominalnega zneska izplačanih sredstev.
V obravnavani zadevi je zapustnica ob smrti zapustila premično premoženje v vrednosti 20.445,50 EUR. Republika Slovenija je v zapuščinskem postopku predlagala omejitev dedovanja do zneska 16.763,51 EUR, ki je predstavljal valorizirano vrednost prejete denarne socialne pomoči (nominalno 12.370,67 EUR). Sodišči prve in druge stopnje sta predlogu ugodili le glede nominalnega zneska, sklicujoč se na prvi odstavek 128. člena ZD in 9. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre-E), ki ne predvidevata obrestovanja ali valorizacije. Revidentka je v reviziji vztrajala, da pojem »vrednost prejete pomoči« nujno vključuje uskladitev z rastjo cen, in se je sklicevala na starejšo prakso Vrhovnega sodišča (sklep II Ips 492/92) ter pravno mnenje občne seje iz leta 1994.
Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo. Pri razlogovanju je izhajalo iz jezikovne razlage spornih določb. Prvi odstavek 128. člena ZD sicer govori o omejitvi »do višine vrednosti prejete pomoči«, vendar je zakonodajalec to ureditev v socialnovarstvenih predpisih nadgradil in z novelama ZSVarPre-C in ZSVarPre-E izraz »vrednost« nadomestil z izrazom »višina prejetih sredstev«. Že sama opustitev izraza »vrednost« po presoji sodišča izključuje razlago, ki bi terjala valorizacijo nominalnih zneskov. Sodišče je ob tem opozorilo, da 128. člen ZD pomeni poseg v lastninsko pravico in pravico do dedovanja, zato ga je treba razlagati zožujoče.
Sodišče je razlogovanje podkrepilo s sistemsko in zgodovinsko razlago. Zakonodajalec se zaveda problematike padca kupne moči denarja, kar dokazujejo izrecne ureditve indeksne klavzule v prvem odstavku 372. člena Obligacijskega zakonika (OZ), letne uskladitve preživnine s 107. in 198. členom Družinskega zakonika (DZ) ter pravilo o cenitvi darila po 30. členu ZD. Ker zakonodajalec primerljivega pravila za omejitev dedovanja po 128. členu ZD ni izrecno določil, je treba sklepati, da takšnega učinka ni želel. Še bolj prepričljiva je smer zakonodajnega razvoja: pravila vračanja prejete pomoči se s posameznimi novelami ZSVarPre postopoma blažijo, vse do sedanjega 54.a člena ZSVarPre, ki omejitev dedovanja zaradi prejete denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka praviloma odpravlja in jo ohranja le pod posebej določenimi pogoji, vezanimi na lastništvo stanovanja nad vrednostjo 120.000 EUR. Ob takšni smeri razvoja bi bilo nedosledno predpostavljati, da je zakonodajalec hkrati nameraval zaostriti pristop z molče uvedeno valorizacijo.
Posebno pozornost zasluži opredelitev sodišča do starejše prakse. Sklep II Ips 492/92 in pravno mnenje občne seje iz leta 1994 sta po stališču Vrhovnega sodišča nezavezujoča, ker se nanašata na vsebinsko različno pravno situacijo. Tedaj je šlo za vračilo stroškov institucionalnega varstva, ne denarne socialne pomoči, omejitev dedovanja še ni bila urejena s posebnimi socialnovarstvenimi predpisi, odločilni razlog (ratio decidendi) sodbe iz leta 1993 pa je bila izjemno visoka inflacija v obdobju 1978–1989. Sodišče s tem ni le razlikovalo dejansko stanje, temveč je tudi pojasnilo, da spremenjeni normativni okvir samostojno utemeljuje odstop od nekdanje razlage.
Razumevanje 128. člena ZD kot korekcije načela socialne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije je dogmatično utemeljeno. Sodišče je z naslonom na odločbi Ustavnega sodišča U-I-330/97 in U-I-223/08 priznalo, da gre za izjemo, ki posega v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, in jo je zato treba razlagati restriktivno. Razlogovanje sodišča pa odpira tudi nelagodno spoznanje: med prejemom pomoči in smrtjo prejemnika lahko preteče več desetletij, v katerih nominalni znesek izgubi pomemben del realne vrednosti. Sodišče samo priznava, da država ob vračilu enakega nominalnega zneska praviloma prejme manjšo vrednost, vendar pravilno zaključuje, da brez izrecne zakonske podlage drugačna razlaga ni mogoča.
Praktične posledice odločitve so jasne. Republika Slovenija in občine bodo lahko v zapuščinskih postopkih uveljavljale omejitev dedovanja le do nominalnih zneskov dejansko izplačane pomoči, ne glede na časovni razmik med izplačilom in zapustnikovo smrtjo. Za prakso zapuščinskih sodišč pomeni odločitev razbremenitev pri ugotavljanju usklajenih zneskov in poenotenje pristopa, ki je bil prej nekoliko negotov zaradi sklicevanja na starejšo prakso. Sklep hkrati potrjuje, da je morebitna uvedba valorizacijskega mehanizma stvar zakonodajalca, ne pa razlagalnega ravnanja sodišč. Odprto ostaja vprašanje valorizacije varstvenega dodatka, ki ga zapustnica ni prejemala in se sodišče zato do njega ni opredelilo, čeprav je rešitev po enaki logiki najverjetneje enaka. Prav tako se zastavlja vprašanje, ali bo zakonodajalec ob nadaljnjem blaženju pravil vračanja prejete pomoči – ki ga sodišče izrecno prepoznava kot smer ureditve – sploh ohranil 128. člen ZD kot delujoč pravni institut ali pa bo omejitev dedovanja postopoma izgubila praktični pomen.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
