Procesni položaj sodnega izvedenca se bistveno razlikuje od položaja strank postopka. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi dosledno izpeljalo, da izvedenci niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se prepoved pritožbenih novot iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nanje ne nanaša. Jezikovni temelj te ugotovitve izvira iz prvega odstavka 286. člena ZPP, ki izrecno naslavlja stranke z obveznostjo, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navedejo vsa dejstva, potrebna za utemeljitev predlogov. Ta normativna omejitev se torej ne razteza na subjekte, ki niso procesne stranke.
Namenska razlaga potrjuje jezikovno. Ratio legis instituta prekluzij je v doseganju pričakovane skrbnosti in truda strank ter njihovih pooblaščencev, kar prispeva h koncentraciji in pospešitvi postopka. Ustavnopravno gledano gre za sorazmernostni test med pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave RS ene stranke in pravico do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS nasprotne stranke. Ta mehanizem ščiti stranko pred procesno pasivnostjo njene nasprotnice in zagotavlja večjo vsebinsko kvaliteto sodnega varstva. Vrhovno sodišče je presodilo, da v razmerju med izvedencem in strankami potrebe po takšni zaščiti ni. Postopek izplačila nagrade izvedencu predstavlja samostojno procesno celoto, ki se obravnava neodvisno od postopka o glavni stvari in zato ne more povzročiti zastoja v vsebinskem odločanju.
Odločitev tudi vsebinsko opredeljuje merila za presojo zelo zahtevnega mnenja. Prvi odstavek 42. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih določa, da sodišče zahtevnost ugotavlja glede na obsežnost dokumentacije, razpoložljivi čas, kompleksnost zadeve ter druge dejavnike, ki vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru nepravdnega postopka zaradi odvzema otroka staršem presodilo, da gre za strokovno izjemno kompleksno področje. Multidisciplinarni pristop zahteva uporabo več subspecialističnih znanj iz družinske dinamike, nevrobiologije, teorije navezanosti, ocene osebnostnih značilnosti in starševskih kapacitet. Sodelovanje z izvedenko z drugega strokovnega področja ter obsežnost sodnega spisa dodatno opredeljujeta zelo zahtevno naravo priprave. Ugotovitev višjega sodišča, da naj bi šlo le za zapolnjevanje vrzeli že podanega mnenja, ne znižuje stopnje zahtevnosti. Nasprotno, prav to od izvedenca terja temeljitejši študij in poglobljeno poznavanje že izdelanega mnenja, da se odpravijo nedoslednosti in preprečijo nove.
Sklep vzpostavlja pomembno procesno načelo, da ekonomičnost postopka ne upravičuje prekludiranja izvedenčevih navedb o zahtevnosti opravljenega dela. Vrhovno sodišče je sicer opozorilo, da bi bila utemeljitev večje zahtevnosti ob priglasitvi stroškov bolj ekonomična, vendar ob ugotovitvi, da izvedenci niso podvrženi sistemu prekluzij, takšno zamudo ni moglo sankcionirati z nižjim izplačilom nagrade. Procesna avtonomija izvedencev tako dopušča, da relevantna dejstva za odmero nagrade navedejo šele v pritožbi zoper sklep o odmeri. Ta ugotovitev postavlja jasno razlikovanje med procesnimi strankami, ki nosijo posledice zamude pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ter izvedenci kot strokovnimi pomočniki sodišča, katerih funkcija terja prilagodljiv procesni režim. Odločitev zagotavlja ravnovesje med potrebo po procesni disciplini ter zaščito materialnih pravic izvedencev do ustrezne nagrade za opravljeno strokovno delo.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
