Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo IV Ips 2/2025 odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke, s katero je ta uveljavljala absolutno zastaranje pregona prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3). Jedro odločbe se dotika razmejitve med trajajočim in enovitim prekrškom ter – kar je zanjo bistveno – opredelitve trenutka, ko je javno naročilo oddano in prekršek posledično dokončan. Prav od tega trenutka se namreč začne iztekati zastaralni rok za pregon.
Okrajno sodišče v Ljubljani je pravno osebo A., d. d., in štiri odgovorne osebe spoznalo za odgovorne za prekršek po navedeni določbi, ker naj bi oddale enotno javno naročilo storitev svetovanja pri javnih naročilih brez izvedbe ustreznega postopka javnega naročanja. Pravni osebi je bila izrečena globa 25.000,00 EUR, vsaki odgovorni osebi pa globa 500,00 EUR. Opis dejanja v izreku je zajemal sklenitev pogodbe o pravnem svetovanju z izbranim ponudnikom dne 13. 9. 2018 in aneksa št. 1 k tej pogodbi dne 26. 2. 2019, nato pa še lastnoročno podpisovanje in potrjevanje skupno 29 računov, ki jih je izvajalec izdal za opravljene storitve v obdobju do leta 2020. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zavrnilo in sodbo prve stopnje potrdilo, pri čemer je v ravnanju obdolžencev prepoznalo trajajoč prekršek: sklenitev pogodbe naj bi povzročila nastanek protipravnega stanja, ki se je s poznejšim potrjevanjem računov vzdrževalo.
Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo. Izhodišče njegove presoje je jezikovna razlaga zakonskega dejanskega stanu. Po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 se za prekršek kaznuje pravna oseba, ki kot naročnik odda javno naročilo brez izvedbe ustreznega postopka. Inkriminacija se tako omejuje na oddajo javnega naročila, torej na fazo naročanja, in ne zajema poznejšega izvrševanja sklenjenega pravnega posla. Zakonski znaki prekrška so bili izpolnjeni že s sklenitvijo pogodbe oziroma aneksa med naročnikom in ponudnikom; podpisovanje in potrjevanje računov, ki jih je izvajalec izdal na podlagi sklenjenega pravnega posla, pa pomeni zgolj izvajanje pogodbe in na obstoj prekrška ne more vplivati.
Sodišče je posebej zavrnilo konstrukcijo trajajočega prekrška, kakor jo je sprejelo višje sodišče. Za trajajoča kazniva ravnanja je značilno, da storilec povzroči nastanek protipravnega stanja in ga določen čas vzdržuje, pri čemer je bistveno, da je poleg uresničenega protipravnega stanja tudi njegovo vzdrževanje sestavni del biti prekrška. Vzdrževanje protipravnega stanja bi bilo pri obravnavani inkriminaciji mogoče prepoznati kvečjemu v zaporednem oddajanju javnih naročil, ne pa v podpisovanju in potrjevanju računov, ki sodijo izključno v fazo izvrševanja pogodbe. Razlaga, po kateri bi dejanski stan zajel tudi naknadno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, po presoji sodišča nima podlage v zakonski določbi in presega zakonsko zarisano polje kaznivosti. V tem stališču je prepoznati izraz načela zakonitosti: prekrškovni očitek ne sme segati prek pomena, ki ga še dopušča besedilo zakona.
Ker je bilo javno naročilo oddano s podpisom aneksa k pogodbi dne 26. 2. 2019, je bil prekršek tedaj tudi dokončan in je s tem dnem začel teči zastaralni rok. Zastaranje pregona ureja 42. člen Zakona o prekrških (ZP-1), ki poleg relativnih zastaralnih rokov, odvisnih od teže prekrška, določa tudi absolutni zastaralni rok, neodvisen od teže prekrška. Za obravnavani prekršek znaša splošni relativni rok dve leti od storitve (prvi odstavek 42. člena ZP-1), postopek o prekršku pa po šestem odstavku istega člena v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, torej štiri leta. Absolutni zastaralni rok se je iztekel dne 26. 2. 2023, še pred izdajo prvostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče je zato ugotovilo kršitev zakona iz 3. točke 156. člena ZP-1, izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s 426. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spremenilo in postopek o prekršku zoper vse storilce ustavilo; preostale uveljavljane kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 posledično ni presojalo. Odločitev je bila sprejeta soglasno.
Pomen odločbe presega konkretno zadevo. Sodišče se je oprlo na ustaljeno sodno prakso o trajajočih kaznivih ravnanjih (sodbi IV Ips 33/2009 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 28/2021 z dne 19. 4. 2022) in o pojmovanju oddaje javnega naročila (sodbi IV Ips 26/2021 z dne 15. 2. 2022 in IV Ips 12/2023 z dne 19. 10. 2023) ter z njo začrtalo jasno mejo med fazo naročanja in fazo izvrševanja pogodbe. Za prakso je ključno sporočilo, da trenutek oddaje javnega naročila – in s tem dokončanja prekrška – določa sklenitev pogodbe ali njene spremembe, ne pa poznejša plačila oziroma druga dejanja izpolnjevanja. Takšna opredelitev ima neposredne posledice za računanje zastaralnih rokov, ki se iztekajo od sklenitve posla in jih poznejše izvrševanje pogodbe ne odmika.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
