Subsidiarni upravni spor ni namenjen razreševanju domnevnih zakonskih vrzeli in pomanjkljivosti na različnih pravnih področjih, temveč se uporablja, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Tožniki so zoper toženko – Agencijo za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: Agencija) vložili tožbo v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zaradi odprave treh aktov Agencije, in sicer odredbe, sklepa in odločbe. Navedeni akti tožnikom odvzemajo glasovalne pravice in po njihovem mnenju nimajo podlage v veljavnih predpisih ter temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožniki so tožbo vložili iz previdnosti, če bi sodišče prve stopnje njihove tožbe zoper navedene akte toženke iz kakršnegakoli razloga zavrglo, saj bi takšna odločitev pomenila, da v nobenem drugem sodnem postopku ne morejo zavarovati svojih pravic in temeljnih svoboščin.
Sodišče prve stopnje je 29. 1. 2024 s sklepom zavrglo tožbo tožnikov, zoper tak sklep pa so tožniki vložili pritožbo ter kasneje še dopolnitev pritožbe. Sodišče prve stopnje je 19. 3. 2024 s sklepom pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. Pojasnilo je, da je pritožba po specialni ureditvi v Zakonu o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1) izključena. Zoper ta sklep so tožniki v subsidiarnem upravnem sporu vložili pritožbo z dne 2. 4. 2024 in dopolnitev pritožbe z dne 19. 4. 2024.
Vrhovno sodišče je v sklepu V Up 2/2024 ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 19. 3. 2024 utemeljena.
Poudarilo je, da so tožniki vložili tožbo v subsidiarnem upravnem sporu zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To sodno varstvo je zagotovljeno na podlagi 4. člena ZUS-1, ki pomeni zakonsko realizacijo drugega odstavka 157. člena Ustave. Subsidiarni upravni spor je posebna oblika upravnega spora, ki zagotavlja sodno varstvo posameznikom in pravnim osebam, kadar uveljavljajo posege v človekove pravice in temeljne svoboščine zaradi aktov in dejanj javnih oblasti v primerih, kadar ni predvideno sodno varstvo v drugih postopkih.
Postopek sodnega varstva zoper odločitve Agencije sicer ureja ZTFI-1, vendar se za postopek sodnega varstva uporabljajo določbe ZUS-1, če ZTFI-1 ne določa drugače. To pomeni, da so določbe ZUS-1 v postopku sodnega varstva zoper odločitve Agencije subsidiarno upoštevne, to je takrat, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUS-1 in slednjo kot specialna izključuje.
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožbo s sklepom zavrglo in s tem onemogočilo nadaljnji postopek. Navedeno pomeni, da ima stranka skladno z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 zoper ta sklep pravico do pritožbe. Specialna ureditev instituta pritožbe po 482. členu ZTFI-1, ki izključuje pritožbo zoper sodbo oziroma sklep, izdan v postopku sodnega varstva, pride namreč v poštev, ko gre za postopek sodnega varstva zoper odločitve toženke, ki je specialno urejen v ZTFI-1 (prvi odstavek 475. člena ZTFI-1). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, saj so tožniki vložili tožbo v subsidiarnem upravnem sporu, ki je urejen v ZUS-1.
Vrhovno sodišče je zaključilo, da je sodišče prve stopnje odločitev o nedovoljenosti pritožbe nepravilno oprlo na specialno ureditev po ZTFI-1 (482. člen v zvezi s prvim odstavkom 475. člena ZTFI-1), s čimer je bistveno kršilo določbe postopka in pritožbo tožnikov zoper sklep. Vrhovno sodišče je zato pritožbi tožnikov zoper sklep z dne 19. 3. 2024 ugodilo in ta sklep razveljavilo. Dopolnitev pritožbe tožeče stranke je kot prepozno zavrglo.
Pritožbo zoper I., II. in IV. točko izreka sklepa upravnega sodišča z dne 29. 1. 2024 je Vrhovno sodišče zavrnilo, saj imajo tožniki možnost sprožiti civilne postopke pred rednimi sodišči. Poudarilo je še, da subsidiarni upravni spor ni namenjen razreševanju domnevnih zakonskih vrzeli in pomanjkljivosti na različnih pravnih področjih, kjer se odpira dilema, ali je zakonodajalec izoblikoval pravila postopkov na način, da je z vidika Ustave zagotovil dovolj učinkovito uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Prav tako je poudarilo, da obravnava spornih položajev s pravnimi sredstvi v okviru v zakonu urejenih postopkov omogoča naslavljanje zahtev ustavnoskladne razlage predpisov (zakonov), kar lahko izključi dileme, ki naj bi sprožale domnevno potrebo po subsidiarnem upravnem sporu.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.