Da je podano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po kazenskem zakoniku, mora biti poleg objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja dokazan obsojenčev naklep v smeri bodisi (a) pridobiti premoženjsko korist bodisi (b) povzročiti premoženjsko škodo.
Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot predsednik uprave Banke, d. d., pri opravljanju bančne dejavnosti z namenom, da družbi B., d. o. o., pridobi premoženjsko korist in Banki povzroči premoženjsko škodo, podpisal sklep, s katerim je bil družbi B. odobren dolgoročni kredit na obratna sredstva v znesku 1.251.000 evrov. Obsojenec je s podpisom sklepa o odobritvi dolgoročnega kredita zlorabil svoj položaj, saj je vedel, da pred odobritvijo kredita za posojilojemalko ni bila opravljena finančna analiza poslovanja in tudi ni bila ocenjena njena sposobnost vračila kredita. Kreditojemalka ni bila plačilno in tudi ne kreditno sposobna, ni izpolnjevala pogojev za bonitetni razred A, v katerega je bila uvrščena s sklepom, ki ga je prav tako potrdil obsojenec.
Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da obsojenec ni ravnal s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke in v najboljšem interesu banke, saj je pri odobritvi kredita družbi B. opustil svoja dolžnostna ravnanja v zvezi z obvladovanjem kreditnih tveganj, dokazni postopek pa je pokazal številna odstopanja obsojenca od dobre bančne prakse in normativnih predpisov, zato je bila njegova odločitev, da odobri kredit, visoko tvegana. Poudarili sta, da bi moral obsojenec zasledovati izključni interes Banke, ravnati v dobri veri, zadostiti poizvedbenim dolžnostim ter predhodno pridobiti vsa potrebna pojasnila. Ker tem kriterijem ni zadostil, je po mnenju nižjih sodišč njegovo ravnanje izpolnilo vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena > Kazenskega zakonika (KZ).
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 27473/2016 v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavljalo, ali obstajajo zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic.
Vrhovno sodišče je pritrdilo vložnici, da mora biti zato, da je podano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, poleg objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja dokazan obsojenčev naklep v smeri bodisi (a) pridobiti premoženjsko korist bodisi (b) povzročiti premoženjsko škodo. Prav v tem je bistven razlikovalni element med krivdno povzročeno škodo gospodarski družbi, za katero storilec odškodninsko odgovarja, in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.
Vrhovno sodišče je sicer pritrdilo pritožbenemu sodišču, da dejanja obtoženca kažejo, da je opustil prav vse potrebno za to, da bi posel pomenil za Banko sprejemljivo kreditno tveganje. Vendar sodišči prve in druge stopnje ob tem nista navedli nobenih okoliščin, na podlagi katerih sta sklepali na obsojenčev namen, da pridobi protipravno premoženjsko korist posojilojemalki, niti nista navedli okoliščin, na podlagi katerih sta sprejeli presojo o tem, da je obsojenec posojilo odobril z namenom, da Banki, katere predsednik uprave (in delničar) je bil, povzroči premoženjsko škodo.
Glede na navedeno sta obe sodbi obremenjeni s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj nimata razlogov o odločilnem dejstvu, to je subjektivnem elementu obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče tako ni moglo presoditi očitka zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitve kazenskega zakona o vprašanju, ali je na strani obsojenca podan njegov naklep v smeri izvršitve kaznivega dejanja. Zahteva za varstvo zakonitosti je zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljena. Vrhovno sodišče je pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
