Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu VIII Ips 23/2025 odgovorilo na dopuščeno vprašanje, ali se izravnalne ure delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, ko delavec ne dela, štejejo v čas počitka ali v delovni čas. Odločitev je pomembna za uporabo pravil o neenakomerni razporeditvi in začasni prerazporeditvi delovnega časa po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), zlasti pri presoji kršitev najdaljšega tedenskega delovnega časa iz šestega odstavka 148. člena ZDR-1 ter minimalnega dnevnega in tedenskega počitka iz drugega odstavka 155. člena in tretjega odstavka 156. člena ZDR-1.
Tožnik, upravljalec dvigal, je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času s šestmesečnim referenčnim obdobjem. Delodajalec je presežke nad načrtovanim urnikom beležil kot »kompenzacijske ure« in jih kasneje izravnaval z odsotnostmi znotraj istega referenčnega obdobja. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da se obdobja, ko je tožnik te ure izrabljal in dejansko ni delal, ne štejejo v čas počitka po zakonu, štela pa sta jih v kvoto opravljenih delovnih ur, kar je pripeljalo do ugotovitve številnih kršitev maksimalnega tedenskega delovnega časa ter dnevnih in tedenskih počitkov.
Vrhovno sodišče je takšno razlago zavrnilo. Najprej je razmejilo dve pojmovni kategoriji, ki ju interna pravila toženke nista jasno ločevala. Prava kompenzacija ur pomeni nadomeščanje nadur iz prejšnjega referenčnega obdobja s prostimi urami v tekočem referenčnem obdobju, te ure pa se vštevajo v delovni čas naslednjega referenčnega obdobja. Izravnava ur znotraj tekočega referenčnega obdobja pa pomeni le uravnavanje obremenitve z namenom doseči povprečno 40-urno tedensko delovno obveznost iz sedmega odstavka 148. člena ZDR-1, pri katerem delavec v posameznem tednu lahko dela več, v drugem pa manj kot polni delovni čas. V obravnavani zadevi je šlo izključno za drugi primer, ki ga je toženka v evidencah napačno poimenovala kompenzacija.
Iz tega razlikovanja izhaja osrednje materialnopravno stališče: ur izravnave ni dopustno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi se sicer iste ure upoštevale dvakrat — najprej, ko so dejansko oddelane, in nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Izravnalne ure se kot ure beležijo zgolj za evidenčne namene, ker pa v tem obdobju delavec nima delovnih obveznosti in prosto razpolaga s svojim časom, jih je treba šteti kot čas počitka. Vrhovno sodišče je s tem zavrnilo razlago, po kateri naj bi imel delavec zakonsko določen počitek »poleg« pravice do izravnave; izravnava namreč ni samostojna pravna kategorija, temveč zgolj obdobje odsotnosti, s katerim se uravnava razporejanje delovnega časa. Pri tem se izravnalne ure ne smejo enačiti z upravičeno odsotnostjo zaradi letnega dopusta ali bolniškega staleža, pri kateri se ure vštevajo v kvoto delovnih ur in se priznajo enako kot dejansko oddelane ure. Takšno razlago podpira tudi praksa Sodišča EU pri uporabi Direktive 2003/88/ES (sodbe Simap, C-303/98, Jaeger, C-151/02, Dellas, C-14/04, Vorel, C-437/05), ki pojma delovnega časa in časa počitka razume kot vzajemno izključujoči se kategoriji brez vmesnega položaja, kakršnega sta s svojo razlago vzpostavili sodišči nižje stopnje.
Praktične posledice odločitve so znatne. Pravilno upoštevanje izravnalnih ur kot časa počitka v večjem številu primerov pripelje do drugačne presoje ugotovljenih kršitev: nekatera obdobja preseganja 56-urne tedenske obveznosti dejansko niso pomenila kršitve. Enako velja za presojo dnevnega in tedenskega počitka; v primerih, ko je delodajalec zagotovil tedenski počitek vsak teden in ne le enkrat v 14 dneh, je treba uporabiti pravila o tedenskem počitku v obdobju 7 zaporednih dni iz prvega in ne tretjega odstavka 156. člena ZDR-1. Ker število in obseg kršitev vplivata na presojo nepremoženjske škode, je Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, pri čemer je prvostopenjsko sodišče napotilo, da se ponovno opredeli tudi do vprašanja, ali v obdobju 14 zaporednih dni skupni minimalni počitek znaša 70 ur (dvakrat po 11 ur dnevnega in dvakrat po 24 ur tedenskega počitka) ali le 59 ur — to vprašanje je revizijsko sodišče puščalo odprto, čeprav bo prav od odgovora nanj odvisen obseg ugotovljenih kršitev. Sodba pomembno disciplinira prakso delodajalcev pri vodenju evidenc delovnega časa: poimenovanje istih ur z različnimi izrazi (»kompenzacijske ure«, »koriščenje kompenzacij«, »odobrene« in »reducirane kompenzacije«) ne sme zabrisati materialnopravne razlike med pravo kompenzacijo nadur in izravnavo znotraj referenčnega obdobja, ki ima različne pravne posledice tudi za presojo kršitev pravil o delovnem času in počitku.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
