Višje sodišče v Mariboru je s sklepom razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča o odvzemu enajstletne mladoletne staršem in njeni namestitvi v strokovni center za obdobje treh let. Pritožbeno sodišče je presodilo, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne dosega standarda jasne, izčrpne in prepričljive obrazložitve, ki ga terja najhujši poseg v ustavno in konvencijsko varovano pravico do družinskega življenja. Odločba odpira sistemska vprašanja glede metodologije dokazne presoje in razmejuje dvojno vlogo centra za socialno delo (CSD) kot predlagatelja in strokovnega pomočnika sodišča.
Izhodišče presoje predstavlja prvi odstavek 54. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, zlasti zadeva Strand Lobben in drugi proti Norveški, je vzpostavila merilo, po katerem mora ukrep ločitve otroka od staršev temeljiti na zakonu, zasledovati legitimni cilj in biti nujen v demokratični družbi. Pravilo najmilejšega posega ni le proceduralna zahteva, temveč izhaja iz premise, da pretrganje družinskih vezi pomeni odrezanost otroka od korenin in je dopustno le, kadar se družina izkaže za posebej neprimerno.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče svojo dokazno presojo omejilo na povzemanje navedb iz poročil različnih institucij, ne da bi opravilo posamično oceno dokazov in skupno dokazno oceno po metodoloških napotilih iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To pomanjkljivost je kvalificiralo kot absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Stališče pomeni, da pri najintenzivnejšem posegu v ustavno varovano dobrino kršitev metodoloških pravil dokazne presoje preraste v absolutno bistveno postopkovno napako; standard obrazložitve se zvišuje sorazmerno z intenzivnostjo posega.
Ključni doprinos odločbe je razmejitev dveh vlog CSD. V obravnavani zadevi je CSD nastopal kot predlagatelj in je predlogu priložil oceno ogroženosti ter načrt pomoči. Sodišče je prezrlo njegovo drugo, strokovno vlogo: po pridobitvi poročil šol in zdravstvenih institucij bi moralo zahtevati ločeno strokovno mnenje, v katerem bi CSD z metodološko strogostjo stroke ocenil zbrana dejstva. 169. člen Družinskega zakonika (DZ) nalaga sodišču upoštevanje mnenja CSD pri odločanju o ukrepih trajnega značaja, mnenje pa mora vsebovati vse značilnosti, ki omogočajo preverjanje postopkov in razlogov, na katerih temeljijo strokovne ugotovitve, zaključki in predlogi.
Sodišče je stališču dodalo procesno relevantno opredelitev, da se mnenje CSD približuje izvedenskemu mnenju. Iz nje izhaja, da angažiranje izvedenca klinične psihologije v postopkih odvzema otroka ni vselej obvezno, temveč utemeljeno le ob izkazu posebnih okoliščin. Hkrati sodišče prve stopnje obremenjuje z dolžnostjo, da ob morebitni zavrnitvi dokaznega predloga po izvedencu navede ustavno dopustne razloge. Pomembno je, da je sodišče v 15. točki obrazložitve dodalo načelno stališče, ki preprečuje paternalizacijo razmerja med državo in družino: okoliščina, da otrok v zavodu napreduje na čustvenem, učnem in vedenjskem področju, sama po sebi ne utemeljuje odvzema, saj komparativna prednost alternativnega okolja ne nadomesti zahteve po pozitivni ugotovitvi ogroženosti v primarni družini.
Odločba razkriva tudi napačno pojmovanje časovne dimenzije presoje. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na dogajanje v letih 2023 in 2024 ter spregledalo poznejše gradivo, iz katerega je izhajalo izboljšanje starševskih kapacitet matere, vključitev očeta in babice po očetovi strani ter umirjenost deklice. Ogroženost otroka v postopku za izrek ukrepa trajnega značaja se ne ugotavlja statično ob vložitvi predloga, temveč dinamično, ob upoštevanju aktualnih okoliščin in odzivnosti družine na dotedanjo podporo. Sodišče prve stopnje tudi ni primerno upoštevalo prvega odstavka 158. člena DZ, ki terja seznanitev otroka s postopkom in možnost podati mnenje, čeprav je šlo za enajstletno deklico.
Sklep VSM III Cp 746/2025 utrjuje zahtevo, da je odvzem otroka skrajno sredstvo, dopustno šele po izčrpanju ali utemeljeni zavrnitvi milejših ukrepov. Predvsem pa dviguje standard obrazloženosti: povzemanje pridobljenih poročil ne nadomesti dokazne ocene, prezrtje strokovne vloge CSD pa pomeni absolutno bistveno postopkovno kršitev. V luči ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je tako stališče nujno za sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja in za vzpostavitev procesnih jamstev, ki morajo spremljati najobčutljivejše odločitve civilnega sodstva.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
