Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 4/2025 odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali sprostitev možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička v večjem obsegu od zakonsko predvidenega, ki lahko zniža bilančni dobiček pod štiri odstotke osnovnega kapitala, sama po sebi pomeni pridobitev posebne ugodnosti za večinskega delničarja v smislu tretjega odstavka 395. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Odgovor sodišča je nikalen: takšna sprostitev sama po sebi še ne pomeni posebne ugodnosti, saj je treba pri presoji upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
Spor je izviral iz sklepa skupščine o povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe, s katerim so se druge rezerve iz dobička v znesku 79.590.096,10 EUR preoblikovale v osnovni kapital. Tožnik kot manjšinski delničar je zatrjeval, da gre pri tem za pridobitev posebne ugodnosti večinskega delničarja na škodo manjšine, ki jo je poimenoval dividendno stradanje. Njegovo izhodišče je bilo, da vsak sklep, ki organom vodenja in nadzora širi manevrski prostor za odvajanje dobička v rezerve, dejansko izničuje jamstvo minimalne dividende iz 399. člena ZGD-1, ker o tako zadržanem dobičku odloča le večinski delničar prek svojega vpliva na upravo.
Vrhovno sodišče je pri razlagi tretjega odstavka 395. člena ZGD-1 izhajalo iz primerljivosti te določbe z drugim odstavkom 243. člena nemškega Aktiengesetz (AktG) in iz nemške doktrine. Posebna ugodnost pomeni vsakršno korist ali prednost delničarja oziroma tretje osebe, ki po celoviti presoji vseh okoliščin nasprotuje interesom družbe ali drugih delničarjev. Način in oblika podelitve nista pomembna, prav tako ni nujno, da gre za premoženjsko korist ali da je delničar ugodnost dejansko pridobil; zadošča že poskus njene pridobitve. Sodišče je pritrdilo tudi stališču, da izpodbojni razlog iz tretjega odstavka 395. člena ZGD-1 nima posebnega samostojnega pomena, saj prizadevanje za posebno ugodnost na škodo družbe brez povrnitve nastale škode hkrati pomeni kršitev načela enakega obravnavanja delničarjev in dolžnosti zvestobe družbi. Oba izpodbojna razloga, splošni iz prvega in posebni iz tretjega odstavka 395. člena ZGD-1, se zato ne izključujeta, temveč sta praviloma podana kumulativno.
Osrednji del obrazložitve je namenjen razmejitvi med posebnim izpodbojnim razlogom iz 399. člena ZGD-1 in splošnim izpodbojnim razlogom. Sodišče je najprej korigiralo materialnopravno stališče pritožbenega sodišča. Slednje je namreč štelo, da je v pravico do dela dobička mogoče poseči zgolj s sklepom o uporabi bilančnega dobička, tožnik pa je izpodbijal sklep o nominalnem povečanju osnovnega kapitala, zato sklicevanje na 399. člen ZGD-1 ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je tako razlogovanje zmotno. Tožnik namreč ne uveljavlja posebnega izpodbojnega razloga iz 399. člena ZGD-1, temveč splošni izpodbojni razlog v obliki generalne klavzule, ki zajema vse kršitve zakonodaje, ki niso opredeljene kot poseben izpodbojni razlog. Sklicevanje na enak učinek, kot ga ima kršitev pravila o minimalni dividendi, torej ne pomeni uveljavljanja kršitve 399. člena ZGD-1 kot posebnega razloga, temveč je treba tako zatrjevani učinek presojati v okviru splošnega izpodbojnega razloga. Zmotno stališče drugostopenjskega sodišča na pravilnost odločitve ni vplivalo, ker je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljena že z ugotovitvijo, da posebna ugodnost ni bila pridobljena.
Vsebinsko jedro sodbe je zavrnitev avtomatizma, ki ga je predlagal tožnik. Sodišče je pritrdilo izhodišču, da bi sprostitev možnosti oblikovanja rezerv v prihodnje lahko potencialno vplivala na zmanjšanje bilančnega dobička, o katerem odloča skupščina, in s tem na izplačilo dividend, saj se s tem povečuje delež dobička, o katerem odloča uprava, in zmanjšuje delež, o katerem odloča skupščina. Vendar zgolj potencialni, prihodnji vpliv na zniževanje bilančnega dobička sam po sebi še ne pomeni posebne koristi za večinskega delničarja. Stališče, da večinski delničar z glasovanjem za vsak tak sklep že samodejno pridobi posebno ugodnost na škodo manjšine, je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Odločilna je celovita presoja okoliščin konkretnega primera, ne pa abstraktna možnost prihodnjega učinka.
V obravnavani zadevi so nižja sodišča ugotovila, da je bil izpodbijani sklep za vse delničarje pravno in ekonomsko nevtralen. Vsi so ohranili enako število delnic, pripadajoči znesek vsake kosovne delnice se je enako povečal, razlike glede višine dividend ali izplačanega bilančnega dobička ni bilo, likvidnostne in tržne značilnosti delnic pa se niso spremenile v korist večinskega delničarja. Povečanje osnovnega kapitala je bilo poleg tega razumno utemeljeno s potrebo po obsežnih investicijah v distribucijsko omrežje in z načrtovanjem večjega zadolževanja družbe. Ob takih dejanskih ugotovitvah zaključek, da večinski delničar posebne ugodnosti ni pridobil, izhaja že iz celovite presoje okoliščin, ki sta jo opravili sodišči prve in druge stopnje.
Sodišče ni izključilo možnosti zlorabe. Priznalo je, da si je mogoče zamisliti položaje, v katerih bi večinski delničar z glasovanjem za določen sklep zlorabil svoje pravice in izigral zakonska jamstva manjšine, denimo tako, da bi jo brez utemeljenih razlogov prisilil k prodaji delnic pod slabšimi pogoji. Takšni položaji bi terjali ustrezno pravno zaščito manjšinskih delničarjev. Vendar je trditveno in dokazno breme za zlorabo na tistem, ki jo zatrjuje, torej na tožniku. Ta v konkretni zadevi tega bremena ni zmogel, saj ni podal konkretnih trditev, iz katerih bi izhajalo, da je pri sprejetju sklepa prišlo do zlorabe. Posplošeno sklicevanje na izigravanje zakonskih pravil za uspeh v postopku ne zadošča. Iz istega razloga so ostali neutemeljeni tudi očitki o posegu v pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude.
Sodba je pomembna predvsem zaradi razmejitve, ki jo vzpostavlja med potencialnim in dejanskim učinkom skupščinskih sklepov pri presoji posebne ugodnosti. Vrhovno sodišče je jasno zavrnilo tezo, da bi širjenje pooblastil uprave pri oblikovanju rezerv že po naravi stvari pomenilo prikrit obid jamstva minimalne dividende iz 399. člena ZGD-1. Hkrati je potrdilo, da tudi kadar delničar ne uveljavlja posebnega izpodbojnega razloga, učinkov, ki so primerljivi s kršitvijo posebnega pravila, ni mogoče prezreti; presojati jih je treba v okviru splošnega izpodbojnega razloga in dolžnosti zvestobe. Odprto pa ostaja vprašanje, kje je meja, onkraj katere sistematično in dolgoročno zadrževanje dobička v rezervah preraste v zlorabo. Sodba to mejo pušča odvisno od celovite presoje okoliščin in od trditvenega ter dokaznega prizadevanja manjšinskega delničarja, kar bo v prihodnjih sporih zahtevalo skrbno vsebinsko utemeljevanje, ne pa zgolj sklicevanja na abstraktno strukturno neravnovesje moči v družbi.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
