IZ SODNE PRAKSE: Spolno ambivalentno ravnanje kot kaznivo dejanje po Kazenskem zakoniku

Obravnavano kaznivo dejanje po prvem odstavku 174. člena KZ-1 sankcionira zdravnika, socialnega delavca ali drugo osebo, ki ob izkoriščanju svojega položaja stori spolni napad ali drugo spolno dejanje z osebo, ki jo zdravi, ki ji nudi strokovno pomoč ali je pod njenim varstvom, nadzorom ali vplivom. Zakonski znak "drugo spolno dejanje" zahteva fizičen poseg v spolno integriteto, ki izhaja iz spolne pobude, pri čemer pa sodišče poudarja, da fizični poseg na intimnih telesnih predelih ni konstitutivni element kaznivega dejanja.

Sodišče je zavrnilo obrambo, ki je zatrjevala, da objemanje okoli vratu, poljubljanje po obrazu ter držanje in gnetenje kolena ne izpolnjujejo zakonskega znaka "drugega spolnega dejanja". Vrhovno sodišče je sledilo teoretičnim dognajem kazenskopravne doktrine, ki spolno ambivalentno ravnanje opredeljuje kot vedenje, ki ni nujno tipično niti spolno niti nespolno, njegova spolna narava pa je močno odvisna od vsakokratnega družbenega in psihološkega konteksta. Paradigmatski primer takšnega ravnanja predstavlja pretepanje golih deklet, ki ga teorija navaja kot učbeniški ilustrativni primer.

Sodišče je pri subsumpciji konkretnega dejanja pod abstraktno pravno normo upoštevalo kulturne vzorce slovenskega pravnega prostora. Držanje za roke in objemanje okoli vratu med moškim in žensko, ki nista v tesnejšem čustvenem odnosu, ni običajno. Še bolj izstopa poljubljanje po obrazu ter držanje in gnetenje kolena, ki očitno presegajo okvire običajnega družbenega interakcijskega vedenja. Čeprav ta ravnanja ne dosegajo intenzitete dotikanja spolnih organov, prsi ali zadnjice, jih mora pravna presoja opredeliti kot fizičen poseg v spolno integriteto.

Ključno argumentacijsko vodilo predstavlja subjektivno doživljanje oškodovanke, ki mu je sodišče namenilo posebno pozornost. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je obsojenčevo ravnanje pri oškodovanki povzročilo občutke izrazite neprijetnosti in gnusa, kar potrjuje spolno dimenzijo posega. Ti psihološki učinki niso zgolj spremljajoča okoliščina, temveč konstitutivni element pravne opredelitve dejanja kot fizičnega posega v spolno integriteto.

Problematična pritožbena argumentacija je zatrjevala tudi odsotnost konkretizacije obsojenčevega namena zadovoljevanja spolnih potreb v opisu kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je sledilo ustaljeni sodni praksi, ki utemeljuje, da v izrek sodbe spadajo zgolj odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi okoliščine in dejstva, ki dokazujejo notranja ali subjektivna dejstva. Opis storilčevega namena v izrek ne sodi, saj bi to pomenilo njegovo prekomerno obremenitev. Subjektivna dejstva sodijo v obrazložitev sodbe, kjer je prvostopenjsko sodišče pravilno umestilo ugotovitev o namenu zadovoljitve spolnega nagona.

Sodišče je nadaljnje pojasnilo razmerje med motivom storilca in obstojem kaznivega dejanja. Motiv pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja za njegov obstoj ni ključen. Kaznivo dejanje bi bilo podano tudi v primeru, če obsojenec ne bi ravnal z namenom zadovoljitve svojega spolnega nagona. "Druga spolna dejanja" so namreč tudi tista, ki bi bila storjena iz drugačnih pobud, kot so izkazovanje moči ali prezira. Njihovo bistvo ostaja, da so njihov predmet spolne potrebe človeka, ki se v najširšem smislu zadovoljijo, oblikujejo in strukturirajo. V takšnih dejanjih je torej že po svoji naravi implicirana tudi zadovoljitev spolnega nagona, kar predstavlja tako imenovani naraven znak obravnavanega kaznivega dejanja.

Sodišče je zavrnilo tudi očitke glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Obrambo je menila, da se sodišči nižje stopnje nista zadovoljivo opredelili do časovnih neskladij v oškodovankini izpovedbi. Vrhovno sodišče je poudarilo, da sta se obe sodišči nižje stopnje do časovnih neskladij argumentirano opredelili. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ocenilo, da časovna komponenta dogajanja nima tolikšnega pomena, kot ji ga pripisuje obramba, saj je bila oškodovankina izpovedba glede bistvenih okoliščin ves čas enaka in prepričljiva. Drugostopenjsko sodišče je dodatno izpostavilo, da so ocene o dogajanju s časovnega vidika v stresnih situacijah močno nagnjene k napakam, najpogosteje gre za precenjevanje v razmerju 3:1 ali 2:1, pri zelo stresnih dogodkih pa celo 30:1.

Sodba vzpostavlja jasne pravne standarde za razumevanje spolno ambivalentnega ravnanja kot posebne kategorije posegov v spolno integriteto. Relevantna pravna presoja zahteva kompleksno analizo objektivnih elementov fizičnega posega, kulturnih vzorcev običajnega družbenega vedenja in subjektivnega doživljanja žrtve. Pravna opredelitev spolnega dejanja ni vezana izključno na posege v intimne telesne predel?, temveč zajema širši spekter ravnanj, katerih spolna narava se vzpostavi skozi interakcijo družbenega konteksta in psiholoških učinkov na žrtev.

IUS-INFO