Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 35049/2021 presojalo vprašanje, ali prvi odstavek 217. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zahteva, da tožilstvo v opisu kaznivega dejanja prikrivanja natančno konkretizira način pridobitve inkriminirane stvari, kadar se obsojencu ne očita niti nakup niti sprejem v zastavo, temveč t. i. splošna oblika pridobitve. Odločba, sprejeta z večino glasov ob odklonilnem ločenem mnenju vrhovnega sodnika mag. Aleksandra Karakaša, razjasnjuje obseg abstraktne dispozicije prikrivanja in njeno razmerje do načel kazenskega materialnega prava.
Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenca spoznalo za krivega storitve sedmih kaznivih dejanj prikrivanja, ker je na neugotovljen način oziroma od neznanih oseb pridobil registrske tablice, za katere je vedel, da so bile predhodno odtujene z osebnih vozil. Enotno kazen je sodišče izreklo v obliki enega leta zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojenec in njegov zagovornik sta nato vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih sta zatrjevala kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve 22., 28. in 29. člena Ustave RS.
Jedro obeh zahtev je bilo v stališču, da besedna zveza »si kako drugače pridobi« v prvem odstavku 217. člena KZ-1 vzpostavlja analogijo intra legem, ki od tožilstva zahteva, da v konkretnem delu opisa dejanja navede specifičen način pridobitve, ta pa mora biti po vrednostnem merilu (tertium comparationis) primerljiv z nakupom ali sprejemom v zastavo kot tipiziranima oblikama. Vložnika sta sodišču prve stopnje očitala, da je v abstraktni del opisa vključilo le zakonski znak »pridobil«, ne pa prislovnega določila »si kako drugače«, s čimer naj bi ustvarilo novo, prazno alternativno dispozicijo, ki je v nasprotju z načelom razločnosti (lex distincta) ni mogoče ločiti od preostalih izvršitvenih oblik.
Vrhovno sodišče tem očitkom ni pritrdilo. V obrazložitvi je najprej sistematiziralo tri alternativne izvršitvene načine prikrivanja iz prvega odstavka 217. člena KZ-1: pridobitev, razpečanje in prikritje premične ali nepremične stvari, za katero storilec ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Pridobitev pomeni sprejem stvari v neposredno ali posredno posest s soglasjem prejšnjega posestnika oziroma imetnika, pri čemer lahko gre za pridobitev v lastniško posest (cum animo domini) z nakupom ali nelastniško posest s sprejemom v zastavo. Zakon pa poleg teh dveh tipiziranih pravnih poslov inkriminira tudi vsakršno drugo obliko pridobitve, torej splošno obliko, v katero so zajeta ravnanja, ki ne ustrezajo tipiziranim pravnim poslom in jih ni mogoče opisati drugače kot s splošnim pojmom pridobitve.
Ta razlaga je odločilna za presojo vprašanja konkretizacije opisa dejanja. Vrhovno sodišče je namreč s sklicevanjem na svojo predhodno prakso (zadevi I Ips 64548/2021 in I Ips 30336/2019) ponovilo stališče, da morata biti v opisu dejanja določno zatrjevana storilčev sprejem stvari v posest in njegovo zavedanje, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ni pa potrebno, da bi bil podrobno opisan način pridobitve. Temu merilu so opisi vseh sedmih dejanj v obravnavani zadevi zadostili: iz vsakega je razvidno, da je obsojenec registrske tablice pridobil od neznane osebe ali na neugotovljen način, da sta bili tablici predhodno odtujeni, in da se je obsojenec pri pridobitvi zavedal protipravnega izvora. Splošno obliko pridobitve je po presoji sodišča mogoče razločiti od drugih izvršitvenih načinov (lex distincta), individualizacija stvari ter časovnih in krajevnih okoliščin predhodne odtujitve pa zadoščata za konkretizacijo, ki obdolžencu omogoča učinkovito obrambo.
Vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do vprašanja subjektivnih elementov. Sklicujoč se na utrjeno sodno prakso je pojasnilo, da so notranja subjektivna dejstva v opisu dejanja zadostno opredeljena že s sklicevanjem na zakonske prvine, ker niso neposredno zaznavna in se ugotavljajo na podlagi posrednih dokazov, ki jih sodišče navede v razlogih sodbe, ne pa v sodbeni izrek. Navedbam zahtev, da naj bi prvostopenjska sodba temeljila zgolj na objektivnem posestnem stanju, je sodišče nasprotovalo s poudarkom, da je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo vse elemente krivde, vključno z zavestjo o protipravnosti in direktnim naklepom.
Sodba obravnava tudi argumentacijo vložnikov glede pravne literature. Vložnika sta kritizirala naslanjanje na znanstveni komentar mag. Karin Merc in zagovarjala stališče dr. Mitje Deisingerja, pri čemer sta trdila, da je komentar mag. Merc neustrezno utemeljen na nemškem pravu kljub različnemu zakonskemu besedilu 217. člena KZ-1 in § 259 nemškega KZ (StGB). Vrhovno sodišče je pojasnilo, da komentarji zakonov in druga dognanja pravne stroke niso formalni pravni vir in sodišča neposredno ne zavezujejo, so pa lahko vir argumentov, ki jih sodišče vrednoti z vidika njihove kakovosti in prepričljivosti. Hkrati je ugotovilo, da zagovornik napačno povzema vsebino komentarja dr. Deisingerja, iz katerega izhaja ravno to, da mora biti pri prikrivanju podana ena izmed primeroma naštetih izvršitvenih oblik ali pa splošna oblika pridobitve.
Zatrjevane kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki naj bi izvirale iz drugačne odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi III K 44533/2021, prav tako niso bile ugotovljene. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da drugačna (nepravnomočna) prvostopenjska odločitev v drugi zadevi ne pomeni enotne sodne prakse in ne zavezuje drugega sodišča. Po vpogledu v elektronski vpisnik je sodišče dodalo, da je bila citirana sodba razveljavljena s strani Višjega sodišča v Ljubljani, v ponovljenem postopku pa je bila izdana obsodilna sodba.
Odločba utrjuje razlagalni pristop, po katerem splošna oblika pridobitve v prvem odstavku 217. člena KZ-1 predstavlja samostojno izvršitveno ravnanje, pri katerem zadošča opis sprejema stvari v posest ob zavedanju o protipravnem izvoru, brez natančne opredelitve pravnega posla ali drugega konkretnega načina pridobitve. Stališče ima neposreden pomen za tožilsko prakso, saj razjasnjuje, da pri netipizirani pridobitvi tožilstvo ni dolžno dokazovati specifičnega pravnega temelja prenosa posesti. Odklonilno ločeno mnenje vrhovnega sodnika mag. Karakaša pa nakazuje, da v stroki vprašanje obsega splošne oblike pridobitve ni povsem zaprto, kar utegne spodbuditi nadaljnjo teoretično razpravo.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
