Odločitev, ki jo je sodišče druge stopnje oprlo na spremenjeno pravno podlago, ob tem pa tožnikoma ni omogočilo, da se o novi drugačni materialnopravni podlagi izjavita, predstavlja t. i. sodbo presenečenja.
Tožnika od druge toženke (države) zahtevata plačilo odškodnine za škodo v zvezi z izgradnjo avtoceste na trasi Maribor–Lenart. V tej fazi ostaja sporen le del glede duševnih bolečin zaradi hrupa, ki ga povzroča avtocesta (skupno 17.800,00 EUR s pripadki), ki je zgrajena ob hiši tožnikov upokojencev v mirnem vaškem okolju, kjer veliko časa preživljata na vrtu.
Sodišči prve in druge stopnje sta v prvem postopku (delno) ugodili tožbenemu zahtevku. Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku odločilo, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker je svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti druge toženke utemeljilo na podlagi tretjega odstavka 133. člena > Obligacijskega zakonika (OZ), in ne na podlagi 26. člena > Ustave RS. Reviziji je tako delno ugodilo ter sodbo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku pritožbi druge toženke ugodilo in izrek spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrnilo. Pritožbene obravnave ni opravilo, odločitev je sprejelo na seji senata.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo glede vprašanj neizvedbe pritožbene obravnave, kršitve pravice do izjave, materialnega procesnega vodstva in presoje mogočih ukrepov obeh strank za zmanjšanje hrupa.
Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 21/2023 reviziji ugodilo ter tako pritrdilo revidentoma (tožnikoma), da ju bi moralo sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 351. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP) najprej pozvati, da se izjavita o novi materialnopravni podlagi, pri čemer bi lahko navedla tudi nova dejstva in predlagala nove dokaze, ki so relevantni za to podlago, nato pa šele oceniti, glede na okoliščine primera, ali bo treba opraviti pritožbeno obravnavo. V ta namen bi namesto pisnega poziva pravdne stranke lahko povabilo tudi na sejo. Pritožbena obravnava bi morala biti izvedena, če bi bili podani pogoji iz 347. člena ZPP.
Tako pa je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago, ne da bi predhodno opravilo navedeni procesni protokol. Odločitve ni več utemeljilo s 133. členom OZ, temveč s 26. členom Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje, ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Ne gre za tehtanje interesov oziroma pravic in obveznosti prirejenih oziroma enakopravnih pravdnih strank – dveh fizičnih oziroma pravnih oseb, temveč sta na eni strani tožnika fizični osebi – državljana, na drugi strani pa je tožena tudi Republika Slovenija, torej država. V konkretnem primeru je zato pravno odločilno vprašanje, ali je mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja, ko država zgradi avtocesto. Kriteriji za priznanje odškodnine in njeno višino so drugačni kot v prvem primeru. Oblastni poseg države v zasebno lastnino odpira več zornih kotov in razsežnosti; po eni strani vprašanje, ali ima večina državljanov zaradi posega države z omenjenim ukrepom koristi in ali takšna splošna korist presega oziroma izpodrine pravico posameznika do kvalitetnega življenjskega okolja in premoženja, in če jo, v kakšnem obsegu.
Sodišče je ponovilo, da se je tožnikoma vsakodnevno življenje spremenilo, da je njuno življenje na prostem drugačno, kvaliteta zraka je slabša, izpostavljena pa sta tudi vsakodnevnemu hrupu. Takšno poslabšanje je treba uravnavati vsaj z ustreznimi odškodninami. Prizadeti ne smejo biti v enakem položaju kot tisti, ki imajo od avtocest le korist. Pravno stališče, da je meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, postavljena višje od meja pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa, je zavzelo Vrhovno stališče v sklepu II Ips 14/2021. To pomeni, da se je sodna praksa spremenila šele po tem, ko je postala odločitev v predmetni zadevi pravnomočna. Takojšnja uporaba nove sodne prakse za tekoče sodne postopke ne sme povzročiti, da stranka izgubi določene pravice ali da so sicer zanjo nastopile kakšne negativne posledice, ker je določena procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, kakršna je veljala v času, ko je ta procesna dejanja opravila, in ni mogla pričakovati, da se bo razlaga zakonske določbe oziroma sodna praksa v vmesnem času spremenila.
Ob upoštevanju navedenega bi višje sodišče moralo v preučevanem primeru ravnati drugače, tako pa revidentoma ni omogočilo, da se izjavita o opisani novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do tedaj nista zatrjevala niti onadva niti katera druga stranka.
Zaradi tega sta bila soočena s sodbo presenečenja pred sodiščem druge stopnje. Vrhovno sodišče je potrdilo, da je ob opisanem procesno pomanjkljivem ravnanju sodišča druge stopnje bila storjena očitana bistvena kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 351. člena ZPP, kar je vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje. Ker sta bila tožnika prikrajšana za pravico do izjave, pa sta storjeni tudi vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS.
Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter vrnilo temu sodišču v novo sojenje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
