Poslovodja je tisti, ki vodi posle družbe, pri čemer je z vidika odgovornosti za škodo upnikom insolventne družbe vseeno, ali je ta oseba dejanski poslovodja ali zakoniti poslovodja.
Tožeča stranka je na podlagi 42. člena > Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) uveljavljala zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodne osebe, ker upniki v stečajnem postopku ne bodo dosegli polnega plačila. Navajala je, da bi toženec moral že leta 2013 prepoznati položaj insolventnosti, da je privilegiral določene terjatve upnikov in posloval prek transakcijskega računa v tujini. Toženec se je branil s trditvami, da je v času poslovodenja družbe ukrepal na način, ki ustreza ukrepom finančnega prestrukturiranja družbe, nato pa je od leta 2015 deloval kot svetovalec v družbi, naloge poslovodenja pa je prevzel novi direktor.
Tako sodišče prve kot druge stopnje sta ugotovili, da je družbo ves čas dejansko vodil toženec ter da se ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na slamnatega direktorja.
Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 32/2023 odgovarjalo na revizijsko vprašanje, ali je oseba, ki dejansko vodi poslovanje družbe, ni pa formalno imenovana za poslovodjo družbe, odgovorna za škodo, ki nastane upnikom družbe v posledici opustitev dejanj in ravnanj v nasprotju s prepovedmi, ki so navedene v prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP.
Sodišče je poudarilo, da poslovodenje zajema organizacijo, usklajevanje, operativno odločanje in strateško načrtovanje z namenom uspešnega poslovanja družbe. Poslovodstvo kot poseben organ vodi posle v imenu družbe in mora pri tem ravnati vestno in pošteno (263. člen Zakona o gospodarskih družbah). Za škodo, povzročeno zaradi kršitve njihovih dolžnosti, so člani poslovodstva ali nadzora solidarno odgovorni, razen če dokažejo skrbno ravnanje. Odškodninsko odgovarja tudi oseba, ki z vplivom pripravi druge, da škodujejo družbi, pri čemer lahko zahtevek za povrnitev škode vložijo tudi upniki, če jih družba ne more poplačati.
Ob nastanku insolventnosti se glede finančnega poslovanja družb ter obveznosti družbe in poslovodstva upoštevajo specialna pravila ZFPPIPP. Poslovodstvo mora tako zagotoviti, da družba posluje v skladu z zakonom in pravili poslovnofinančne stroke, da se redno izvajajo ukrepi upravljanja tveganj, ki so po pravilih poslovnofinančne stroke potrebni za poslovanje družbe, v primeru insolventnosti pa sprejme ukrepe, ki jih za ta namen določa zakon. Tako je na primer določeno, da družba, ki postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe, z izjemo plačil, navedenih v drugem odstavku 34. člena ZFPPIPP, prav tako ne sme opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki neenako obravnavani.
V primeru stečaja je poslovodstvo odgovorno upnikom za škodo, ki so jo utrpeli zaradi nepoplačila, če pred začetkom stečajnega postopka ni pravočasno ukrepalo skladno s 35. do 39. členom ZFPPIPP ali je kršilo prepovedi iz 34. člena tega zakona. Če ima družba več članov poslovodstva, ti za nastalo škodo odgovarjajo solidarno (42. člen ZFPPIPP).
Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru v času, ko je družba postala insolventna, prišlo do (formalne) spremembe v osebi zakonitega zastopnika družbe, ki je bil vpisan v register, posle družbe pa je v celoti še naprej več let dejansko vodil toženec, ki je bil prejšnji poslovodja in lastnik družbe.
Poudarilo je, da so v poslovni praksi pogosti primeri, ko posle pravne osebe poleg ali namesto oseb, ki so vpisane v register, dejansko vodi nekdo drug. V doktrini in tuji sodni praksi se je v zvezi z odškodninsko odgovornostjo za škodo, ki nastane družbi v navedenem položaju, ustalilo razlikovanje med pojmom de iure direktorja (zakonitega direktorja) in de facto direktorja (dejanskega direktorja). Bistveno je, da je vpliv dejanskega direktorja na poslovanje družbe stalen in sistematičen ter se nanaša na posle, ki zadevajo najvišjo raven upravljanja družbe, to je posle, ki opredeljujejo funkcijo poslovodenja družbe.
Pri razlagi pojma poslovodje je sodišče poudarilo, da je poslovodja tisti, ki vodi posle družbe. Jezikovna razlaga 42. člena ZFPPIPP sama po sebi omogoča sklep, da dejanski direktor ustreza pojmu poslovodje, saj je dejanski direktor oseba, ki vodi posle družbe. Vendar ni mogoče slediti ozki jezikovno-sistematični razlagi določbe prvega odstavka 42. člena ZFPPIP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 8. člena ZFPPIPP, na podlagi katere je mogoče zaključiti, da dejanski direktor ni odgovoren za škodo, ki jo je upnikom insolventne družbe povzročil s poslovodenjem družbe iz razloga, ker dejanski poslovodja ni zakoniti zastopnik družbe. Vpliv osebe, ki vodi posle družbe, na njeno poslovanje in rezultate je popolnoma enak, če je ta oseba dejanski poslovodja ali zakoniti poslovodja. S stališča upnikov, ki jim je povzročena škoda, je povsem nepomembno, ali je oseba, ki je škodo povzročila, dejanski ali zakoniti poslovodja družbe. Povsem jasno je, da je treba pojem poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP razlagati tako, da za škodo, ki je nastala družbi oziroma njenim upnikom, odgovarja tudi oseba, ki je posle družbe vodila kot dejanski direktor. Ob navedenem je treba upoštevati, da je po petem odstavku 42. člena ZFPPIPP posamezen član poslovodstva prost odškodninske odgovornosti za škodo iz prvega odstavka navedenega člena, če dokaže, da dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP ni mogel opraviti samostojno ali za kršitve prepovedi iz 34. člena ZFPPPIPP ni vedel ali jih ni mogel preprečiti, čeprav je ravnal v skladu s profesionalno skrbnostjo. S tem je zagotovljeno zadostno varovalo, ki preprečuje, da bi odškodninsko breme prevzel tisti dejanski direktor, ki je ravnal skrbno, vestno in pošteno, pa škode zato, ker ni bil zakoniti zastopnik družbe, ni imel možnosti preprečiti.
Ker je v obravnavanem primeru toženec sprejemal vse poslovne odločitve družbe in je razpolagal s sredstvi podjetja, je njegova odgovornost enaka, kot da bi bil zakoniti poslovodja družbe. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je toženec tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil škodo, zato je odgovoren upnikom za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku ne bodo prišli do poplačila.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
