Za kaznivo dejanje samovoljnosti gre, kadar si nekdo samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada. Če ve, da mu pravica ne pripada, ne gre za kaznivo dejanje samovoljnosti, temveč za katero drugo kaznivo dejanje.
Obsojenca je zasebna tožilka sredi februarja 2020 seznanila, da nimata izključne posesti nad skupnim delom stavbe ter da ne moreta brez njenega soglasja izvajati del na tem delu stavbe. Njene trditve so izhajale iz vpisov, ki so bili ustrezno evidentirani v javnih knjigah, z njimi pa sta bila obsojenca tudi seznanjena. Ker sta si obsojenca na začetku aprila 2020 vzela pravico do izključne posesti in razpolaganja s skupnim delom stavbe, ju je sodišče prve stopnje spoznalo za kriva izvršitve kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo jima je denarno kazen ter jima naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbama zagovornikov obsojencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da jima je izreklo sodni opomin. Sicer je pritožbi zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.
Zagovorniki enega od obsojenih so zoper takšen pravnomočen sklep višjega sodiča vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 38160/2020 z uporabo sistemske razlage 310. člena KZ-1 ugotovilo, da predmet varstva niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic zunaj za to predpisanih pravnih postopkov. Takšno ravnanje posameznikov bi namreč pomenilo uresničevanje pravic v smislu zakona močnejšega, bodisi fizično bodisi ekonomsko, kar bi privedlo do očitne kršitve temeljnega ustavnega načela pravne varnosti (2. člen Ustave RS). Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki zahteva kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov.
Pri tem kaznivem dejanju mora iti za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Tako ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice zunaj pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi storilec lahko izpolnil zakonske znake katerega drugega kaznivega dejanja; v nasprotnem primeru pa je ustrezen zgolj izrek oprostilne sodbe. Vrhovno sodišče je pri tem poudarilo, da ob upoštevanju načela omejenosti kazenskopravne represije in ustavnega načela sorazmernosti to kaznivo dejanje ne more služiti kot nekakšen subsidiarni delikt, v okviru katerega bi se kazenskopravno sankcionirala vsakršna protipravna ravnanja s področja civilnega prava.
V preučevanem primeru sta se obsojenca zavedala, da nimata pravice do izključne posesti in razpolaganja s skupnim delom stavbe, kar pomeni, da sta ravnala slaboverno. To pa samo po sebi izključuje obstoj kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Ob upoštevanju izkazanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je Vrhovno sodišče v celoti razveljavilo izpodbijani pravnomočni sklep v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo znova izvesti dokazni postopek, v okviru katerega bo moralo z namenom ugotovitve, ali je bila preureditev stopnišča z vidika vzdrževanja potrebna, odrediti izvedenca ustrezne stroke. Če bo ugotovilo, da je šlo za potrebna vzdrževalna dela, bo moralo ugotoviti, ali sta obsojenca za preureditev stopnišča potrebovala soglasje zasebne tožilke. Prav tako bo moralo presoditi, ali opis kaznivega dejanja glede vseh izvršitvenih ravnanj vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1, predvsem glede tega, ali sta obsojenca imela pravico ali pa sta mislila, da jima pravica pripada. Če bo ugotovilo, da pravica obsojencema ni pripadala, niti nista mislila, da jima pripada, bo moralo presoditi, ali so ob upoštevanju vseh procesnih predpostavk izpolnjeni vsi zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja – v nasprotnem primeru bo moralo izreči oprostilno sodbo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
