Sodišče je v obravnavanem primeru presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodilnemu delavcu - izvršnemu direktorju organizacijske enote, ki je bil razrešen na podlagi statutarne določbe. Delodajalec je odpoved utemeljil z razlogom nesposobnosti po drugi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), sklicujoč se na neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela zaradi razrešitve. Nižji sodišči sta sprejeli stališče, da statut delniške družbe predstavlja predpis, izdan na podlagi zakona, ter da razrešitev objektivno preprečuje opravljanje dela vodilnega delavca.
Vrhovno sodišče je takšno razlago zavrnilo. Razrešitev vodilnega delavca sama po sebi ne more predstavljati podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) namreč ne ureja položaja vodilnih delavcev niti ne določa pogojev za njihovo imenovanje ali razrešitev, za razliko od poslovodnih delavcev, katerih položaj je zakonsko reguliran. Vodilni delavci tako ne uživajo posebnega statusa, ki bi dopuščal odstopanja od običajnih načinov prenehanja delovnega razmerja po 77. členu ZDR-1.
Ključna je ugotovitev, da statut delniške družbe ni prisilni predpis v smislu druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Čeprav je statut po določbah ZGD-1 obvezen temeljni korporativnopravni akt delniške družbe, ostaja avtonomni akt delodajalca, ki temelji na volji ustanoviteljev. Ne gre za oblastveni akt državnega organa, ki bi urejal položaj vodilnega delavca. Razlog nesposobnosti zaradi neizpolnjevanja pogojev se nanaša le na pogoje, določene s prisilnimi predpisi - zakoni ali podzakonskimi akti, ki praviloma urejajo dela v širšem javnem interesu.
Sodišče je poudarilo razlikovanje med objektivnim in subjektivnim razlogom nesposobnosti. Pri objektivnem razlogu gre za neizpolnjevanje pogojev, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, na kar delodajalec načeloma nima vpliva. Razrešitev vodilnega delavca po statutarni določbi zato ne more utemeljiti objektivnega razloga nesposobnosti, saj gre za odločitev iz avtonomne sfere delodajalca.
Odločitev Vrhovnega sodišča konsistentno sledi ustaljeni sodni praksi o razmejevanju položaja vodilnih in poslovodnih delavcev. Medtem ko razrešitev poslovodne osebe predstavlja objektivni razlog za odpoved zaradi prenehanja funkcije po določbah ZGD-1, položaj vodilnih delavcev ostaja urejen v okviru splošnih delovnopravnih institutov. Takšna interpretacija zagotavlja pravno varnost vodilnih delavcev in preprečuje arbitrarno uporabo instituta razrešitve kot samodejnega odpovednega razloga.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
