Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 12/2024 se dotika enega temeljnih razmejitvenih vprašanj civilnega procesnega prava: kdaj sodišče ugotavlja dejansko stanje in kdaj uporablja materialno pravo. Odgovor na to vprašanje ni zgolj teoretičen, saj neposredno določa, katera pravila veljajo za trditveno gradivo strank. Za dejanske navedbe namreč veljajo pravila o prekluziji, medtem ko za pravna naziranja načelo iura novit curia sodišču nalaga uporabo prava po uradni dolžnosti ne glede na trenutek, ko stranka nanj opozori.
V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala poplačilo terjatve v višini 2.768.282,25 EUR iz zastavljenih deležev na nepremičninah v lasti tožene stranke. Tožena stranka se je branila s pogodbenim določilom iz prodajnih pogodb, sklenjenih med prejšnjimi imetniki, po katerem kupec nepremičnin teh ni smel odtujiti, dokler prodajalcema ni izplačal celotne kupnine. Ker naj bi ta prepoved odtujitve zajemala tudi prepoved obremenitve, sporazum o ustanovitvi zastavne pravice, sklenjen kasneje, po stališču nižjih sodišč ni pridobil učinka vknjižbe hipoteke. Bistvo spora med strankama pa se je preneslo na procesno raven: tožena stranka se je na obstoj tega pogodbenega določila sklicevala šele po prvem naroku za glavno obravnavo.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da sklicevanje tožene stranke na pogodbeno določilo ne pomeni ugovora dejanske, temveč materialnopravne narave. Iz tega je pritožbeno sodišče izpeljalo sklep, da za takšno navedbo ne veljajo pravila o pravočasnosti iz 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato zamude tožene stranke ni presojalo. Prav pravilnost tega stališča je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 129/2023 dopustilo v revizijsko presojo.
Vrhovno sodišče je pritožbeno stališče ocenilo kot zmotno. Pri razlagi je izhajalo iz razmejitvenega kriterija, ki ga je izoblikovalo v svoji dosedanji praksi: ugotavljanje prave, dejanske pogodbene volje strank pomeni ugotavljanje dejanskega stanja in je zato dejansko vprašanje, medtem ko ugotavljanje pomena in učinkov pogodbe sodi v sfero uporabe materialnega prava in pomeni pravno vprašanje. Ti dve ravni je treba skrbno ločevati. Vprašanje, ali je bila v prodajnih pogodbah sploh dogovorjena klavzula prepovedi odtujitve, se nanaša na vsebino pogodbene zaveze in torej na to, kaj sta stranki dejansko dogovorili. Presoja pomena in pravnih posledic take klavzule je nato ločeno pravno vprašanje, ki nastopi šele, ko je dejanska vsebina dogovora ugotovljena.
Iz te razmejitve izhaja pomembna procesna posledica. Ugotavljanje vsebine pogodbenih zavez spada v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, zato tudi za take navedbe velja dolžnost pravočasnega, konkretnega in določnega zatrjevanja. Stranka, ki takšnih dejstev ne navede pravočasno, je ob pravočasnem ugovoru nasprotne stranke z njimi prekludirana. Vrhovno sodišče pri tem opozarja na posebnost pogodbenega materialnega prava, za katerega načelo iura novit curia ne velja v enakem obsegu: takšno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga stranke pravočasno uvedejo s svojimi navedbami. Zgolj predložitev listine za to ne zadošča; stranka, ki se na uporabo takega prava sklicuje, mora njegovo vsebino zatrjevati ter jo jasno in določno opredeliti.
Glede na povedano je Vrhovno sodišče sklenilo, da je sklicevanje tožene stranke na pogodbeno določilo, po katerem nepremičnin pred plačilom celotne kupnine ni bilo dovoljeno odtujiti, ugovor dejanske in ne pravne narave. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pravočasnost teh navedb presojati v skladu s pravilom iz 286. člena ZPP. Ker takšna presoja ni bila opravljena, pritožbeno sodišče pa je svojo odločitev oprlo prav na te neizprašene navedbe, je bila s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP. Ta kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.
Odločitev prepričljivo utrjuje razmejitev, ki v praksi ni vselej samoumevna. Napačna uvrstitev navedbe med materialnopravna naziranja stranki dejansko omogoči, da zaobide prekluzijska pravila in v postopek naknadno vnese trditveno gradivo, ki bi ga sicer morala navesti pravočasno. Prav ta nevarnost se v obravnavani zadevi kaže v polni meri, saj je tožena stranka odločilno dejstvo uveljavila šele po prvem naroku, pritožbeno sodišče pa je to zamudo prezrlo z napačno pravno kvalifikacijo njene navedbe.
Sklep vendarle odpira nekaj vprašanj, ki ostajajo za nadaljnjo prakso odprta. Meja med ugotavljanjem dejanske pogodbene volje in razlago pomena pogodbe je pojmovno jasna, v konkretnih primerih pa se pogosto prepleta, saj razlaga spornega pogodbenega določila praviloma zahteva sočasno presojo dejanskih okoliščin njegovega nastanka. Odprto ostaja tudi, kako natančno mora stranka opredeliti sporno pogodbeno določilo, da zadosti zahtevi po konkretnem in določnem zatrjevanju, ter kje je meja, prek katere pomanjkljiva opredelitev vodi v prekluzijo. Na te robne primere bo moralo odgovoriti nadaljnje sojenje.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
