c S

IZ SODNE PRAKSE: Razlaga javnega poziva

29.11.2023

Če Upravno sodišče sprejme drugačno razlago zakona ali javnega poziva, kot jo je v svoji praksi sprejel upravni organ ali nosilec javnega pooblastila, to ne pomeni vzpostavljanja nedopustne neenakosti med strankami, temveč kaže na nezakonitost dotedanje upravne prakse.

Tožeča stranka je vozilo, ki je bilo predmet nepovratne finančne spodbude po javnem pozivu 55SUB-EVPO17 - Nepovratne finančne spodbude pravnim osebam za električna vozila (v nadaljevanju: Javni poziv), registrirala junija 2018, nato pa je julija 2018 sklenila pogodbo o finančnem leasingu, pri katerem je lastništvo vozila prenesla na leasingodajalca, vozilo pa je ostalo v njeni nadaljnji uporabi.

Slovenski okoljski javni sklad je zaradi tega z odločbo odločil, da se tožeči stranki odvzame pravica do dodeljenih sredstev, ker je ravnala v nasprotju z besedilom 4.g točke Javnega poziva in je vozilo prvič odtujila pred potekom dveh let od prve registracije. Zoper takšno odločbo je tožeča stranka vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče ugotavljalo, ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 146.h člena > Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ko je razlagalo, da navedena določba določa, da je treba pogoje javnega poziva razlagati v skladu z namenom javnega poziva.

Revizijsko sodišče se je v svoji sodbi X Ips 41/2022 najprej ustavilo ob vprašanju pravne narave javnega poziva. Javni poziv je enako kot javni razpis pravni mehanizem za dodeljevanje javnih sredstev v javnem interesu. Gre za splošni javnopravni akt, ki ga sprejme pristojni subjekt na podlagi zakonskega javnega pooblastila pri izvrševanju javne funkcije, predvsem razvojne funkcije uprave. Ker gre za prenos oblastvenih nalog uprave (121. člen Ustave Republike Slovenije (URS)), je pri oblikovanju javnega poziva ali javnega razpisa nosilec takega javnega pooblastila dolžan ostati v mejah tega pooblastila tako po obsegu kot po vsebini urejanja. Pri tem oblikovanju ne sme posegati v določbe zakonov in podzakonskih predpisov, prav tako pa ne v določbe URS, vključno z načeli pravnega urejanja, ki jih ta določa (npr. prepoved arbitrarnosti iz 2. člena URS). Prekoračitev javnega pooblastila oziroma neskladnost z višjimi pravnimi akti je tudi del upravnosodne presoje (125. člen URS). Sodišče je poudarilo, da se tudi odločitev v postopku šteje za upravni akt, za katerega je potrebna zakonska podlaga – javno pooblastilo za izdajo posamičnega akta.

Javni poziv, ki je bil izdan na podlagi javnega pooblastila, je splošni javnopravni akt in ni enostranska izjava poslovne volje, katerega vsebino bi bil (primarno edini) pristojen razlagati tisti, ki jo je oblikoval. Za avtoritativno razlago takšnega akta je pristojno sodišče. Ob tem je Vrhovno sodišče poudarilo, da je mogoče enakost vseh pravnih položajev vlagateljev vlog oziroma prejemnikov navedenih sredstev presojati v upravnem sporu zgolj na podlagi pravilne razlage prava s strani sodišča, in ne zgolj prakse organa ali nosilca javnega pooblastila. To, da Upravno sodišče sprejme drugačno razlago zakona ali javnega poziva, kot jo je v svoji praksi sprejel upravni organ ali nosilec javnega pooblastila, ne pomeni vzpostavljanja nedopustne neenakosti med strankami, temveč (le) nezakonitost dotedanje upravne prakse.

V obravnavani zadevi je pomembno, da temelj odločitve o odvzemu pravice do dodeljenih sredstev ne more biti zgolj določba javnega poziva. Glede na opredelitev javnega pooblastila iz prvega odstavka 146.d člena ZVO-1 »Sklad za podnebne spremembe z njim določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog«, niso pa določeni razlogi za odvzem pravice do dodeljenih sredstev. Kot bistven del javnega pooblastila bi to moralo biti v zakonu izrecno določeno, kar pa v danem primeru ni. Nasprotno, primere odvzema pravice do pridobljenih sredstev je določil ZVO-1 v 146.h členu in jih torej ni prepustil urejanju z drugimi predpisi ali splošnimi akti. Zato navedene določbe 4.g točke Javnega poziva ni mogoče uporabiti, kolikor je v nasprotju z zakonom (exceptio illegalis).

Vrhovno sodišče je poudarilo, da je za odločitev pomembna (zgolj) pravilna razlaga 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1, katere vsebina je sporna tudi med strankama. Ker navedena pravna norma ni jasna in zato potrebuje razlago (in claris non fit interpretatio), je revizijsko sodišče pritrdilo upravnemu, da je v primeru odločanja o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev kršitev splošnih pogojev poslovanja revidenta treba povezovati tudi s presojo, ali je bil kršen namen (posameznega) določila javnega poziva. Namenska uporaba sredstev je poudarjena v celotni določbi 146.h člena.

Razlaga pogojev za odvzem pravice do podeljenih sredstev je lahko strožja od presoje pogojev za dodeljevanje teh sredstev, tako da revidentu ni mogoče slediti v enačenju obeh situacij. Povsem logično je, da se vlagatelju vloge na javni poziv na podlagi ZVO-1 ne podeli sredstev, če pogojev ne izpolnjuje. Odvzem sredstev na podlagi 146.h člena ZVO-1 pa temelji na presoji (preteklega) ravnanja osebe, ki je sredstva že pridobila in uporabila ter je pri tem izhajala iz pravilnosti in zakonitosti svojega ravnanja (bona fidei), ki ga kasneje ni mogoče več spremeniti ali prilagoditi drugačnemu pravnemu naziranju (revidenta). Pri tem ni nepomembno, da jo z odvzemom teh sredstev lahko doletijo hujše posledice, kot če ji ta sredstva sploh ne bi bila dodeljena (in se za investicijo sploh ne bi odločila itd.). Zato je razumna razlaga zakona, ki odvzem pravice do pridobljenih sredstev omejuje na določene kršitve splošnih pogojev poslovanja revidenta, torej na tiste, ki povzročijo, da namen dodeljenih sredstev oziroma namen določila javnega poziva ali javnega razpisa ni bil dosežen.

Vrhovno sodišče je tako odgovorilo na revizijsko vprašanje, da je pri odločanju o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev ob uporabi 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1 treba pogoje za njihov odvzem razlagati v skladu z namenom javnega poziva.

Sodišče je pritrdilo tožeči stranki, da je bil v preučevanem primeru dosežen namen dodelitve sredstev, saj je bilo na podlagi javnega poziva ter pridobljenih sredstev kupljeno ustrezno vozilo, ki ga je tožeča stranka ves čas uporabljala, najprej kot lastnik in potem kot leasingojemalec. Prav tako ni bilo poseženo v namen navedene prepovedi iz določila 4.g točke Javnega poziva, ki je prav v tem, da ne pride do špekulacij in preprodaj vozil, za katera so bila prejeta javna sredstva. Niti iz ugotovljenega dejanskega stanja niti iz navedb revidenta ne izhaja, da bi bila pravica do pridobljenih sredstev odvzeta zaradi zlorabe, špekulacije ali druge oblike nedovoljenega ravnanja tožeče stranke, ki bi posegla v namen javnega poziva.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, ter zavrnilo revizijo (92. člen Zakona o upravnem sporu).

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.