Prisilna služnost, to je ustanovitev služnosti proti volji lastnika, dejansko pomeni razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave. Ker pa je druga toženka svobodno sklenila neodplačno pogodbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, ne gre za primer, ki bi pomenil obid instituta razlastitve, zaradi česar bi bila izključena uporaba civilnopravnih pravil.
Tožnik je od druge toženke kupil nepremičnino, obremenjeno z nepravo stvarno služnostjo v javno korist, ki sta jo sklenili prva toženka (občina) kot služnostna upravičenka in druga toženka kot služnostna zavezanka. Služnost se nanaša na rekonstrukcijo, upravljanje in vzdrževanje ceste. Za navedeno nepremičnino tudi teče postopek razlastitve. Tožnik v reviziji navaja, da za kategorizacijo javne ceste ne zadostuje ustanovitev služnosti, ter trdi, da pomeni ustanovitev služnosti v javno korist obid določb o razlastitvi.
Vrhovno sodišče je opozorilo, da gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za razlaščujoč poseg, zato mora biti tak poseg skladen z zahtevami 69. člena Ustave RS (tako na primer odločba II Ips 210/2014). Predpostavka veljavne razlastitve je vselej ta, da obstaja konkreten razlastitveni pravni akt, ki je lahko bodisi oblasten (odločba državnega organa) bodisi avtonomen (pravni posel).
V preučevani zadevi je odločilno, ali je bila služnost v javno korist ustanovljena prisilno. Zgolj ustanovitev služnosti v javno korist še ne pomeni, da gre za kršitev strankine lastninske pravice po 69. členu Ustave RS. Le ko gre za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist, gre za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave. Za prisilni odvzem ali omejitev pa je značilno, da se odvzame oziroma omeji lastninska pravica na nepremičnini proti volji lastnika.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v preučevani zadevi tožnik niti ni trdil, da gre za prisilno ustanovitev služnosti oziroma da volja druge toženke ni bila svobodna. Tožnik je namreč le pavšalno trdil, da naj bi bila prva toženka nepoštena. Vendar v reviziji ne nasprotuje zaključkom nižjih sodišč, da je bila volja druge toženke, da obremeni lastno nepremičnino, svobodna in je torej takšno stanje plod njene pristne volje. Druga toženka se je torej skladno s pogodbeno avtonomijo odločila skleniti neodplačno pogodbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, s tem pa je privolila v obremenitev lastninske pravice.
Ob vsem navedenem je Vrhovno sodišče zaključilo, da ne gre za primer, ki bi pomenil obid instituta razlastitve, zaradi česar bi bila izključena uporaba civilnopravnih pravil (in s tem pogodbena avtonomija), ter revizijo s sklepom II Ips 73/2023 kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
