Dejansko stanje zadeve je razmeroma enostavno: obsojenka je kot vodja poslovalnice gospodarske družbe s tekočega računa delodajalca na svoj osebni račun prenakazala znesek 3.708 EUR brez vednosti in dovoljenja direktorja. Prvostopenjsko sodišče jo je spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1, pritožbeno sodišče pa je tako opredelitev potrdilo. Vrhovno sodišče je prvotno spremenilo pravno opredelitev v tatvino, nato pa je Ustavno sodišče z odločbo Up-1702/22 to sodbo razveljavilo zaradi kršitve pravice do obrambe, saj se obsojenka o spremenjeni pravni kvalifikaciji ni mogla izjaviti. V ponovljenem postopku je Vrhovno sodišče po zagotovitvi kontradiktornosti vztrajalo pri opredelitvi dejanja kot tatvine.
Osrednji pravni problem adeva razmerje med kaznivima dejanjema poneverbe in tatvine. Za poneverbo je značilno, da si storilec neupravičeno prilasti premoženje, ki mu je bilo zaupano, pri čemer ima pooblastilo za razpolaganje z njim. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da opis zaposlitve vodje poslovalnice ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zaupanosti premoženja v smislu 209. člena KZ-1, saj iz takšnega opisa ni mogoče razbrati, da bi obsojenki bila zaupana tudi sredstva na bančnem računu družbe. Poimenovanje delovnega mesta sporoča kvečjemu zaupanje premoženja v okviru poslovalnice same, ne pa razpolagalnih upravičenj v zvezi s celotnim premoženjem družbe.
Ključna materialnopravna novost odločbe je široka razlaga pojma premične stvari in odvzema. Sodišče izhaja iz sistemske in namenske razlage, pri čemer opozarja, da je že zakonodajalec v šestem odstavku 99. člena KZ-1 razširil pojem premične stvari na energijo za svetlobo, toploto in podobno. Razpon mogočega jezikovnega pomena zakonskega znaka odvzema je tako začrtan med odvzemom telesne obvladljive stvari na eni strani in neupravičenim razpolaganjem s pridobljeno energijo na drugi. V ta razpon po stališču sodišča sodi tudi neupravičeno razpolaganje s sredstvi, vpisanimi pri banki v dobro imetnika računa.
Sodišče se pri tem opira na razlago Zakona o plačilnih storitvah in sistemih (ZPlaSS), po kateri med denarna sredstva spadajo bankovci, kovanci, knjižni denar in elektronski denar. Zunanja pojavnost denarja v materialni ali nematerialni obliki ne more biti odločilna za kazenskopravno varstvo, saj varovana dobrina ostaja tuje premoženje, izvršitveno dejanje pa njegov odvzem iz oblasti upravičenca. Tretji odstavek 3. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) dodatno podpira takšno razlago, saj določa, da se določila o stvari uporabljajo tudi za premoženjske pravice.
Za imetnika stvari v primeru sredstev na računu je treba šteti deponenta, torej tistega, ki je odprl bančni račun in je v razmerju do banke upravičen razpolagati s sredstvi. Izvršitveno ravnanje pri takšni tatvini predstavlja neupravičeno razpolaganje z delom ali celotnim saldom na računu v breme deponenta in v korist storilca. V obravnavanem primeru je obsojenka s prenakazilom na svoj račun razpolagala s sredstvi proti volji imetnika računa, ki ga zastopa direktor družbe.
Glede subjektivnega zakonskega znaka prilastitvenega namena sodišče pojasnjuje, da za izpolnitev biti tatvine zadošča že ravnanje z namenom prilastitve, ne pa nujno tudi dejanska prilastitev. V konkretnem primeru je v opisu dejanja navedeno celo več, kot se za tatvino zahteva: opisana je dejanska prilastitev, saj je obsojenka sredstva nakazala na svoj račun in jih s tem vključila v svoje premoženje. Takšen opis omogoča ugotavljanje direktnega naklepa, tj. zavedanja, da s prenakazilom ta sredstva vključuje v svoje premoženje, in volje tako ravnati.
Odločba je pomembna z več vidikov. Prvič, utrjuje stališče, da tradicionalno stvarnopravno razumevanje premičnine ne omejuje kazenskopravnega varstva premoženja v digitaliziranem svetu. Knjižni denar kot sredstva na bančnem računu uživa enako varstvo kot fizična gotovina. Drugič, sodišče poudarja, da je bilo takšno stališče v času storitve dejanja že predvidljivo in dostopno vsem naslovnikom, kar izključuje očitek retroaktivne uporabe kazenskega zakona. Vrhovno sodišče se je namreč na podobno razlago oprlo že v sodbah I Ips 461/2007 pri spletnem vdoru v bančne račune in I Ips 20437/2010-72 pri neupravičeni uporabi kartice za spletno bančno poslovanje.
Odločba prispeva k pravni varnosti na področju premoženjskih kaznivih dejanj v digitalnem okolju in potrjuje, da sodišča ne smejo ostati ujeta v tradicionalne pojmovne okvire, kadar bi to onemogočilo učinkovito varstvo dobrin, ki jih kazenski zakon varuje.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
