Lastninska pravica leasingodajalca na predmetu leasinga je ustavno varovana pravica, ki je v izvršilnem postopku zoper leasingojemalca nedotakljiva.
V izvršilnem postopku je upnik zahteval izvršbo nad vozilom, ki pa še ni bil v lasti dolžnice, saj je bil predmet finančnega leasinga in naj bi kot tak v last dolžnice prešel šele s plačilom zadnjega obroka. Leasing v času izvršbe še ni bil odplačan. Upnik je trdil, da gre za izvršbo na predmet pričakovalne pravice, in na tej podlagi sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili tožbeni zahtevek oziroma pritožbo leasingodajalca kot lastnika.
Ker bi takšno naziranje pomenilo, da lahko upniki posežejo po predmetu leasinga, čeprav ta še ni v lasti dolžnika (leasingojemalca), je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko upnik leasingojemalca veljavno zarubi predmet leasinga, čeprav leasingojemalec še ni izpolnil vseh pogodbenih obveznosti in ima na predmetu leasinga le lastninsko pravico v pričakovanju, predmet leasinga pa je v izključni lasti leasingodajalca.
Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 31/2024 najprej pojasnilo pojem pogodbe o leasingu ter njene različice, med katerimi je poudarilo finančni leasing, ki je tudi predmet v preučevanem primeru. Pri finančnem leasingu leasingodajalec kupi stvar, ki je predmet leasinga, da bi leasingojemalcu omogočil njeno uporabo in izkoriščanje, leasingojemalec pa nato plačuje nadomestilo v obrokih, pri čemer se upoštevajo tudi leasingodajalčevi stroški glede predmeta leasinga. Pri finančnem leasingu se prenaša ekonomsko lastništvo, ki njegovemu imetniku daje neomejeno pravico do uporabe oziroma izkoriščanja stvari, medtem ko njen pravni lastnik ostaja leasingodajalec.
Sodišče je še poudarilo, da namen leasing pogodbe ni prenos lastninske pravice, kot je to pri prodaji s pridržkom, temveč uporaba predmeta leasinga s strani leasingojemalca. Lastninska pravica ostaja na strani leasingodajalca, vse do morebitnega odkupa, ki je fakultativen. Pomembna razlika med leasingom in prodajo s pridržkom je torej v kavzi pravnega posla, kar vpliva tudi na obseg varstva, ki ga uživa leasingodajalec. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče še poudarilo, da je prodaja s pridržkom atipična oblika prodajne pogodbe, pri čemer je namen pridržka realno zavarovanje. Da bi pridržek lastninske pravice učinkoval proti tretjim osebam (kupčevim izvršilnim ali stečajnim upnikom), določba 520. člena > Obligacijskega zakonika (OZ) predpisuje strožjo obličnost – podpis kupca na pogodbi, ki vsebuje določilo o pridržku lastninske pravice, mora biti notarsko overjen pred kupčevim stečajem ali rubežem stvari. Določba naj bi bila namenjena preprečitvi antedatiranja pridržkov lastninske pravice in s tem oškodovanja kupčevih upnikov.
Vendar po mnenju sodišča določba OZ o notarski overitvi pogodbe za učinkovanje pridržka lastninske pravice proti tretjim osebam ne velja tudi za leasing razmerja. Poudarilo je, da Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izrecno določa, da je lahko predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve le dolžnikova stvar (prvi odstavek 32. člen ZIZ). Zahteva po notarski overitvi kupčevega podpisa mora biti izpolnjena pri prodaji s pridržkom lastninske pravice, da učinkuje erga omnes – vendar je treba to izjemo razlagati restriktivno in zlasti upoštevaje pomen leasingodajalčeve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, katere omejitev mora biti izrecno določena v zakonu (načelo zakonitosti). Navedeno pomeni, da se obličnost notarske overitve podpisa ne razteza na pogodbo o leasingu. Drugačna razlaga bi ne nazadnje pomenila, da leasingodajalec zaradi okoliščin zunaj njegove sfere izgubi ne le lastninsko pravico na predmetu leasinga, temveč tudi zavarovanje, da bo njegova terjatev iz naslova pogodbe o leasingu poplačana.
Sodišče je poudarilo, da če je nedopusten poseg v pričakovalno pravico leasingojemalca, je toliko manj dopusten poseg v (še obstoječo) lastninsko pravico leasingodajalca (sklepanje z manjšega na večje; argumentum a minori ad maius).
Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da ker leasingojemalec leasingodajalki ni plačal vseh obrokov leasinga, ima tožnica kot leasingodajalka lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo na predmetu leasinga. Izvršba z rubežem tožničinega motornega vozila je zato nedopustna. Ker Vrhovno sodišče nima pooblastil, da bi ustavilo izvršbo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (peti odstavek 65. člena in drugi odstavek 76. člena ZIZ), je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
