Izguba položaja sama po sebi ne utemeljuje pritožničinega predloga za izdajo začasne odredbe. Imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju je privilegij in ne pravica posameznika, zato samo zaradi neimenovanja na ta položaj ali njegove izgube ne more priti do posega v njegov pravno varovani položaj (zasedati tako vodstveno mesto).
Tožnica je bila s sklepom novembra 2023 razrešena z delovnega mesta direktorice zavoda. Zoper tak sklep se je tožnica pritožila in predlagala tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, naj sodišče za čas do pravnomočne odločitve v tem postopku zadrži izvršitev izpodbijanega upravnega akta.
Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, zavrnilo pa je tudi navedbe, s katerimi tožnica ni utemeljevala svoje škode, ampak škodo zavoda. Zoper takšno odločitev se je tožnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov.
Vrhovno sodišče je njeno pritožbo s sklepom I Up 3/2024 kot neutemeljeno zavrnilo.
Potrdilo je stališče sodišča prve stopnje, da izdaja začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v obravnavani zadevi ni mogoča. Pri tem se je sklicevalo na svoja že zavzeta stališča (na primer sklep I Up 640/2007), da odločba o razrešitvi ni akt, ki bi se izvrševal po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in zato odložitev njegove izvršitve ni mogoča. Po mnenju Vrhovnega sodišča je sodišče nižje stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno vsebinsko obravnavalo kot predlog za začasno ureditev stanja na način, da se odložijo učinki izpodbijane odločitve tožene stranke.
Upoštevaje sprejeta stališča glede začasnih odredb v svoji novejši upravnosodni praksi, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, se je pritožbeno sodišče strinjalo s presojo, da pritožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode in s tem potrebe po izdaji ureditvene začasne odredbe. Pri tem je poudarilo: (1) da izdaja začasne odredbe ni namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnih sporih zoper odločitve v postopkih (imenovanj ali) razrešitev; (2) da je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju privilegij in ne pravica posameznika, kar vpliva na sodno varstvo ter izdajo začasne odredbe v postopkih imenovanj; (3) da je od navedenega treba ločiti vprašanje razrešitve po pridobitvi tega položaja, ko ima oseba pravni interes za sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov; (4) da razrešitev s položaja sama po sebi ne pomeni vselej, da je razrešeni osebi nastala težko popravljiva škoda, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, saj ta običajno ne presega materialnih posledic, ki ji ob izgubi takega položaja nastanejo (zaposlitev, plača, zavarovanje itd.) in ki so ob uspehu v sodnem postopku praviloma popravljive; (5) da ima razrešena oseba močnejše sodno varstvo v primerih, v katerih je z oblastno odločitvijo poseženo v izvajanje vodstvenega položaja ali funkcije v javnem sektorju, kadar to zaradi varovanja drugih (ustavnih in sistemskih) zahtev glede posameznih javnopravnih oseb ali organov določa zakon (npr. v primerih zahtevane avtonomije javnega zavoda ali samostojnega in neodvisnega nosilca javnih pooblastil); (6) da je v teh primerih močnejše sodno varstvo osebe, imenovane na tak vodstveni položaj, posreden odraz varstva položaja določene javnopravne osebe ali organa pred posegi nosilcev oblasti; (7) da se v teh (izjemnih) primerih lahko izda tudi začasna odredba po ZUS-1, ki ne varuje le položaja posameznika, ampak tudi pravice oziroma položaj javnopravne osebe in s tem poseben vidik javnega interesa (glej na primer sklep I Up 147/2020). Sodišče je tudi zavrnilo pritožničine navedbe o posledicah razrešitve (da ne bo mogla uresničiti poslovnih načrtov oziroma izpolniti dogovorjenih pogodbenih obveznosti), saj bi v nasprotnem primeru šlo za avtomatizem, ki bi v tovrstnih zadevah v nasprotju z ZUS-1 vzpostavil suspenzivnost tožbe kljub določbi, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, razen če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1).
Vrhovno sodišče je še poudarilo, da mora tožnik – če zatrjuje nemožnost vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru uspeha s tožbo, izkazovati škodo v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, torej da bi mu izvršitev akta povzročila težko popravljivo škodo. Ta škoda pa mora izhajati iz izpodbijanega akta. Ker pa imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju ni pravica posameznika, samo zaradi neimenovanja na ta položaj ali njegove izgube ne more priti do posega v njegov pravno varovani položaj (zasedati tako vodstveno mesto), ki bi presegal materialne posledice, ki mu ob izgubi takega položaja nastanejo (plača itd.) in ki so ob uspehu v sodnem postopku tudi popravljive. Posledično mu samo zaradi tega tudi ne more nastati škoda, za preprečitev katere bi bilo treba izdati začasno odredbo. Poudarilo je še, da samo dejstvo objave ali neobjave javnega razpisa za novega direktorja pri tem niti ni pravno odločilno.
Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožbo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.