Vrhovno sodišče je v obravnavanem sklepu odločalo o dopuščeni reviziji v kolektivnem delovnem sporu, katerega predmet je bil enostranski sklep uprave javnega zavoda RTV Slovenija o ničnosti kolektivnega dogovora, sklenjenega med sindikatom in zavodom. Jedro spora zadeva vprašanje, ali sindikat kot stranka kolektivne pogodbe izkazuje pravni interes za vložitev predloga, s katerim izpodbija tak enostranski akt, ali pa bi moral zahtevek oblikovati kot ugotovitveni zahtevek za ugotovitev veljavnosti kolektivne pogodbe.
Sindikat (predlagatelj) in javni zavod RTV Slovenija (nasprotni udeleženec) sta 13. 7. 2023 sklenila Kolektivni dogovor za določen čas dveh let, objavljen v Uradnem listu RS. Nova uprava nasprotnega udeleženca je le dober mesec pozneje, 29. 8. 2023, sprejela sklep, s katerim je Kolektivni dogovor razglasila za ničnega, in ga prav tako objavila v Uradnem listu. Ničnost je utemeljevala z zatrjevano nepristojnostjo osebe, ki je dogovor sklenila v imenu zavoda. Predlagatelj je zahteval ugotovitev ničnosti tega sklepa, pri čemer se je skliceval na 7. alinejo 22. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1), ki upravi nalaga vodenje socialnega dialoga in sklepanje kolektivne pogodbe, ter na kršitev pravil Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP) o spremembi oziroma prenehanju kolektivne pogodbe.
Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in ugotovilo ničnost spornega sklepa uprave. Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo, prvostopenjsko sodbo razveljavilo in predlog zavrglo. Menilo je, da predlagatelj nima pravnega interesa za takšen zahtevek, ker bi moral negotovost odpraviti z zahtevkom za ugotovitev veljavnosti Kolektivnega dogovora, čemur je predlagatelj izrecno nasprotoval. Ob sklicevanju na drugi odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z drugim odstavkom 44. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je predlog zavrglo po 274. členu ZPP.
Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Stališče Vrhovnega sodišča temelji na več medsebojno povezanih premisah, ki jih velja podrobneje razčleniti.
Sodišče najprej opozori na specifiko kolektivnih delovnih sporov. Po drugem odstavku 44. člena ZDSS-1 se za predlog v kolektivnem delovnem sporu le smiselno uporabljajo določbe ZPP o tožbi. To smiselno uporabo je treba razumeti v povezavi s 53. členom ZDSS-1, ki našteva odločitve sodišča, ki glede na naravo razmerja predvsem pridejo v poštev. Zahtevki iz 53. člena ZDSS-1 so našteti le primeroma, namen določbe pa je širši – zagotoviti ustrezno sodno varstvo v kolektivnih delovnih sporih ob upoštevanju specifik kolektivnega dogovarjanja. Vrhovno sodišče s tem jasno zavrne restriktivno razumevanje dopustnih zahtevkov v kolektivnih delovnih sporih.
Osrednje stališče se nanaša na razmerje med spori o veljavnosti in spori o izvrševanju kolektivne pogodbe. Po točki a 6. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe. Vrhovno sodišče pojasni, da se spor o veljavnosti praviloma nanaša na obligacijski del kolektivne pogodbe, spor o izvrševanju pa na njen normativni del. Normativne določbe kolektivne pogodbe imajo prisilnopravni in neposredni učinek na vse udeležence kolektivne pogodbe (učinek erga omnes), zato ne sme biti nejasnosti glede tega, ali kolektivna pogodba velja. Le z odpravo takšnih nejasnosti je mogoče zagotoviti učinkovito uresničevanje pogodbeno dogovorjenih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja.
Posebnost obravnavanega spora je v tem, da njegov neposredni predmet ni sama kolektivna pogodba, temveč enostranski sklep ene od pogodbenih strank, ki je kolektivno pogodbo razglasila za nično. Ta sklep se nanaša na vprašanje veljavnosti in posredno tudi na vprašanje izvrševanja kolektivne pogodbe. Vrhovno sodišče zaključi, da ta posebnost ne more utemeljevati zaključka, da predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev predloga, s katerim zahteva presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa oziroma ugotovitev njegove ničnosti.
Sodišče nadalje poudari izvedbeno dolžnost strank kolektivne pogodbe, ki obsega pozitivni in negativni vidik: stranki si morata prizadevati za pravilno izvajanje kolektivne pogodbe in spoštovanje njenih določb, hkrati pa se morata vzdržati ravnanj, ki bi lahko nasprotovala njenemu izvrševanju. Enostranski sklep o ničnosti kolektivnega dogovora evidentno nasprotuje tej dolžnosti, predlagatelj pa ravno na to opozarja v svojem predlogu.
Eno izmed najpomembnejših stališč zadeva vprašanje, kdo nosi breme sprožitve spora o veljavnosti. Vrhovno sodišče izrecno zavrne stališče sodišča druge stopnje, da bi moral predlagatelj sprožiti spor o veljavnosti Kolektivnega dogovora in da zato, ker tega ni storil, nima pravnega interesa. Predlagatelj se je dopustno omejil na izpodbijanje sklepa z dne 29. 8. 2023, kar je skladno z njegovimi trditvami, da Kolektivni dogovor velja, saj je bil veljavno sklenjen in po določbah ZKolP ni prenehal veljati. Kolektivne pogodbe, sklenjene za določen čas, namreč po tretjem odstavku 16. člena v zvezi s 15. členom ZKolP ni mogoče predčasno odpovedati – preneha lahko le na podlagi sporazuma pogodbenih strank. Nasprotni udeleženec je imel možnost vložiti predlog z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti Kolektivnega dogovora, pa tega ni storil. Ugotovitev o neveljavnosti oziroma ničnosti kolektivne pogodbe je v pristojnosti sodišča, ne ene od strank.
Obravnavani sklep prispeva k razjasnitvi več odprtih vprašanj v pravni ureditvi kolektivnih delovnih sporov. Prvič, potrjuje, da katalog zahtevkov iz 53. člena ZDSS-1 ni taksativen, temveč primeričen, kar širi možnosti sodnega varstva v kolektivnih delovnih sporih. Drugič, vzpostavlja stališče, da stranka kolektivne pogodbe ne more enostransko, mimo sodišča, razglasiti kolektivne pogodbe za nično, tudi če meni, da zanjo obstajajo utemeljeni razlogi. Tretjič, pojasnjuje, da sindikat, ki zagovarja veljavnost kolektivnega dogovora, ni dolžan sprožiti spora o veljavnosti, temveč lahko izpodbija enostranski akt nasprotne stranke. Četrtič, utrjuje razumevanje izvedbene dolžnosti kot pravno zavezujoče obveznosti strank kolektivne pogodbe, ki prepoveduje enostranska ravnanja v nasprotju s sklenjenim dogovorom. Kolektivne pogodbe tako ostajajo instrument, katerega veljavnost in prenehanje presojajo sodišča, ne pa posamezna pogodbena stranka z enostranskim aktom.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
