Obdolžencem v kazenskih postopkih za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb mora biti omogočeno, da so obveščeni o zaslišanju mladoletnega oškodovanca, da imajo možnost opazovanja priče med zaslišanjem ali pozneje prek videoposnetka ter da imajo možnost postavljanja vprašanj priči, bodisi neposredno ali posredno.
Okrožno sodišče je s sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki mu je bila zaupana v varstvo in oskrbo, ko je kot dedek ob dveh priložnostih legel na svojo vnukinjo, jo prijemal za spolovilo in želel s svojim spolnim udom penetrirati vanjo. Izreklo mu je kazen tri leta in tri mesece zapora. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 38918/2019 obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice zaradi več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, predvsem zaradi kršitve obsojenčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič.
Vrhovno sodišče je ob preučitvi zadeve ugotovilo, da sta nižji sodišči predlog obrambe za zaslišanje mladoletne oškodovanke presojali skozi prizmo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena > Ustave RS) in ga zavrnili kot nepotrebnega. Ker mladoletna oškodovanka ni bila neposredno zaslišana niti v preiskavi niti pozneje na glavni obravnavi, je sodišče opozorilo na tri vprašanja, ki se morajo za takšno ukrepanje presoditi skladno z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče, (2) ali je izjava priče (v smislu 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, in (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Sodišči prve in druge stopnje sta zaslišanje mladoletne oškodovanke opustili, ker je od dejanja minilo več let, zaradi česar naj ne bi bilo verjetno, da bi o dogajanju lahko podala pravno relevantno izpovedbo. Po mnenju Vrhovnega sodišča takšno stališče pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem tudi neopravičljiv razlog za opustitev zaslišanja mladoletne priče.
Vrhovno sodišče je v zvezi z drugim razlogom za opustitev zaslišanja, in sicer varstvom oškodovanke pred sekundarno viktimizacijo, navedlo, da je to lahko opravičljivo, če se ukrepi, namenjeni varstvu osebne integritete žrtve, lahko uravnotežijo z ustreznim in učinkovitim uresničevanjem obdolženčeve pravice do obrambe.
V preučevanem primeru izpodbijana obsodilna sodba temelji na obremenilni izjavi mladoletne oškodovanke kot na odločilnem dokazu, s pomočjo tega pa sta nižji sodišči vrednotili tudi verodostojnost obsojenčevega zagovora in izpovedbo njegove žene. Pravnomočna sodba se opira tudi na izpovedbe posrednih prič (tj. oškodovankine matere, njenega očeta in priče), ki same dogodka niso neposredno zaznale, ampak jim je o njem povedala oškodovanka.
Vrhovno sodišče je opozorilo, da je treba, sledeč merilom za uresničevanje obsojenčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič, presoditi, ali sta sodišči v zadostni meri poskrbeli za učinkovito izvrševanje obsojenčeve pravice do obrambe in na ta način uravnotežili njegov slabši položaj, ker v postopku ni imel možnosti zaslišanja avtorice zanj obremenilnih izjav. V središču presoje je torej iskanje ravnotežja med pravico obdolženca do učinkovite obrambe (6. člen EKČP in 29. člen Ustave RS) in pravico žrtve do spoštovanja njenih osebnostnih pravic in osebnega dostojanstva (8. člen EKČP ter 34. in 35. člen Ustave RS), ki ne sme voditi v procesni položaj, ki bi posegel v jedro obsojenčeve pravice do obrambe oziroma, širše, v njegovo pravico do poštenega sojenja.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o zaslišanju mladoletne oškodovanke namenili večjo težo njenemu varstvu pred sekundarno viktimizacijo kot pravici obsojenca do učinkovitega izvrševanja njegove pravice do obrambe. Sodišči sta s tem, ko obsojencu v obravnavanem kazenskem postopku nista dali nobene možnosti za izpodbijanje verodostojnosti oškodovankinih izjav, posegli v samo jedro njegove pravice do učinkovite obrambe, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s kršitvijo 29. člena Ustave RS in točke d tretjega odstavka 6. člena EKČP, to pa narekuje razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev pravice do obrambe obdolženega, je razveljavilo pravnomočno sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obdolžencu omogočiti zaslišanje obremenilnih prič ter pri tem uravnotežiti zaščito mladoletne oškodovanke pred sekundarno viktimizacijo in pravico do obrambe.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
