c S

IZ SODNE PRAKSE: Pravica do poštenega postopka

15.05.2024

Ker Sodni svet tožnici pred ustnim razgovorom in odločanjem ni dal možnosti, da s predložitvijo listinskih dokazov ovrže obremenjujoče očitke o neetičnem ravnanju in kazenski ovadbi, oziroma ni sam preveril govoric, je bila kršena tožničina pravica do poštenega postopka.

Sodni svet je oktobra 2023 na podlagi razpisa za delovno mesto vrhovnega sodnika med tremi prijavljenimi opravil oceno najprimernejše kandidatke ter po opravljenih razgovorih na mesto izbral A. A., ki jo je predlagal Državnemu zboru RS v imenovanje. Zoper takšno odločitev je tožnica vložila tožbo, v kateri je zahtevala presojo zakonitosti postopka. Med drugim je navedla, da je predsednik Sodnega sveta navedel, da naj bi bila zoper tožnico vložena kazenska ovadba, kar pa naj bi bila po navedbah tožnice nepreverjena informacija, tako pridobljen podatek za namene izvajanja pristojnosti Sodnega sveta pa naj bi bil pridobljen v nasprotju z določbo 8. člena > Zakona o sodnem svetu (ZSSve). S tem naj bi bila tožnica v postopku diskreditirana in obravnavana neenakopravno, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka oziroma načela zakonitosti po prvem odstavku 31. člena ZSSve.

Vrhovno sodišče je v svoji sodbi U 6/2023-17 preučilo tožničine navedbe ter se najprej posvetilo razlagi obsega sodnega preizkusa predloga o imenovanju in (minimalnega) standarda obrazložitve predloga o imenovanju. Opozorilo je, da Sodni svet pri izbiri sodnika odloča po prostem preudarku, pri čemer pa velja, da je zoper odločbe in sklepe Sodnega sveta dovoljen upravni spor (prvi odstavek 36. člena ZSSve). Skladno s petim odstavkom 36. člena ZSSve je v postopku izbire kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo in v postopku imenovanja predsednika in podpredsednika sodišča upravni spor mogoč le glede presoje zakonitosti izbirnega postopka ter odločitve Sodnega sveta o izpolnjevanju zakonskih pogojev za imenovanje ali izvolitev v te funkcije. Presoja zakonitosti te odločitve je omejena le na presojo zatrjevanih kršitev pravil postopka, nepravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, neizpolnjevanja pogojev za sodniško službo in neuporabo kriterijev iz 28. člena > Zakona o sodniški službi (ZSS), pri čemer odločitev ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, torej ne sme biti diskriminatorna ali arbitrarna.

Glede poštenega postopka je sodišče opozorilo na sodno prakso Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (ESČP), ki je odločilo, da tudi postopek izbire sodnika in predsednika sodišča spada med postopke, za katere veljajo zahteve iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). To pomeni, da je treba skladno s prakso ESČP pri odločanju v teh zadevah upoštevati standarde poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Temu sledi tudi Ustavno sodišče, ki zagovarja, da mora Sodni svet kot poseben ustavni organ (131. člen > Ustave RS) imeti pri odločanju široko polje proste presoje, vendar mora prav zaradi tega posebej paziti, da so v tem postopku zagotovljena jamstva poštenega postopka iz 22. člena Ustave (tako v zadevi Up-1094/18).

Pri presoji, ali je bil preučevani postopek pošten ali ne, je Vrhovno sodišče pritrdilo razlogovanju Sodnega sveta, da morajo imeti njegovi člani v okviru presoje osebnostnih lastnosti kandidata široke možnosti pri postavljanju vprašanj kandidatom in da se pri tem lahko oprejo tudi na podatke, ki jih ni v spisovnem gradivu. Vendar morajo biti prav zaradi zagotavljanja poštenega postopka posebej pazljivi, da z nepreverjenimi dejstvi ne diskreditirajo kandidata in ga s tem postavijo v neenak položaj v primerjavi z drugimi kandidati.

V preučevanem primeru je predsednik Sodnega sveta na razgovoru tožnico soočil z očitkoma, ki ju je ocenil kot pomembna za presojo, ali ima potrebne osebnostne lastnosti za opravljanje sodniške službe na Vrhovnem sodišču. Prvi očitek je bil, da je tožnica skušala vplivati na sodnico, ki obravnava njeno civilnopravno zadevo, in da je bila zato predlagana delegacija zadeve na drugo stvarno pristojno sodišče. Drugi očitek pa je bil, da je bila v zvezi s tem dejanjem zoper njo vložena kazenska ovadba. Verodostojnosti teh podatkov predsednik Sodnega sveta predhodno ni preveril, prav tako tožnici ni dal možnosti, da pred razgovorom in odločanjem Sodnega sveta o izbiri dokaže neresničnost izpostavljenih podatkov. Tožnica je to lahko storila šele v tožbi. Tej je priložila listine, ki izkazujejo, da ne prvi ne drugi očitek nista bila utemeljena.

Čeprav Sodni svet navaja, da navedeni informaciji nista imeli na odločanje Sodnega sveta nikakršnega vpliva, saj se je tožnica o predočenih dejstvih izjavila, pa Vrhovno sodišče sledi navedbam tožnice, ki je opozorila, da se Sodni svet pri svojem odločanju pri izbiri vrhovne sodnice ni oprl na mnenje kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča. Le-ta je tožnici dal prednost zaradi njene strokovnosti in kakovosti dela ter dolgoletnega staža na pritožbenem sodišču. Ker se Sodni svet v obrazložitvi izpodbijanega predloga do mnenja oddelka ni opredelil, ob izpostavljenih dejstvih, ki so bila v prid tožnici, ni mogoče prepričljivo zavrniti tožničinega očitka, da sta bili prav informaciji o tožničinem domnevnem vplivanju na sojenje in o vloženi kazenski ovadbi odločilna razloga, da Sodni svet tožnice ni izbral na mesto vrhovne sodnice na kazenskem oddelku Vrhovnega sodišča.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ocenilo, da je Sodni svet zato, ker tožnici pred ustnim razgovorom in odločanjem ni dal možnosti, da s predložitvijo listinskih dokazov ovrže obremenjujoče očitke o neetičnem ravnanju in kazenski ovadbi, oziroma ni sam preveril govoric, kršil njeno pravico do poštenega postopka. Ker je po praksi ESČP ob očitku nepoštenosti postopka treba ugotoviti, ali je bil postopek v celoti, vključno z načinom zbiranja in predložitve dokazov, pošten v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP, zlasti tudi z vidika pravice stranke do izjave, je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo ter predlog Sodnega sveta odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovno odločanje.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.