c S

IZ SODNE PRAKSE: Pravica do obrambe

20.07.2023

Za zagotovitev poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke (tožilca) ni zapostavljen. To pomeni, da ima obdolženec pravico, da se seznani z vsemi podatki iz spisa, da lahko še pred samim sojenjem in pred izvajanjem dokaznega postopka pripravi svojo obrambo.

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1) in ga oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, obsojenega B. B. pa je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Višje sodišče je ugodilo pritožbi državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo razveljavilo v oprostilnem delu, pritožbi zagovornikov obsojenega A. A. in B. B. pa je zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornika A. A. in B. B. sta zoper pravnomočni obsodilni del sodbe vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornica obsojenega A. A. je uveljavljala več kršitev zakona, med drugim kršitve določb kazenskega postopka v povezavi s kršitvijo obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Obsojenemu A. A. naj sodišče med prestajanjem pripora ne bi omogočilo, da bi se lahko neovirano seznanil z vsebino nekaterih dokazov v spisu, konkretneje z izsledki prisluškovanja, ki so posneti na CD-ploščah in predstavljajo gradivo, na katero se opira izpodbijani del pravnomočne sodbe, poleg tega obsojeni v priporu ni imel objektivnih možnosti za poslušanje zvočnih posnetkov prisluhov. Zaradi navedenega mu v kazenskem postopku ni bilo omogočeno, da se izjasni o vseh dejstvih in dokazih, pomembnih za odločitev o obtožbi.

Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 10984/2018 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti. Najprej se je opredelilo glede zvočnih posnetkov prestrežene komunikacije, prepis katerih sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili. Poudarilo je, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je dokaz v kazenskem postopku originalno gradivo (torej zvočni posnetek prestrežene komunikacije), s katerim se sodišče seznani tako, da ga posluša. Čeprav se lahko sodišče z vsebino posnetkov seznani tudi tako, da prebere prepise zvočnih zapisov, pa tak način izvajanja dokazov pomeni izjemo, ki je dopustna samo pod pogojem, da stranke temu ne ugovarjajo in sodišče ne dvomi o njihovi pravilnosti in popolnosti. V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje k izvajanju dokazov na glavni obravnavi pristopilo na način, da je poslušalo zvočne posnetke izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, zaradi česar Vrhovno sodišče okoliščine, da niso bili izdelani pisni prepisi vseh zvočnih posnetkov, ni štelo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Pri preučevanju obsojenčeve pravice, da se seznani z vsebino izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov in pripravi svojo obrambo, se je Vrhovno sodišče naslonilo na prakso Ustavnega sodišča RS, ki je pravico do pregledovanja kazenskega spisa (oziroma pravico do seznanitve z dokazi v spisu) umestilo v jedro pravice do obrambe iz 29. člena URS. Ustavno sodišče je že presodilo:

– da morajo biti na podlagi prve alineje 29. člena URS vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeni primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, kamor spada tudi pravica do pregledovanja spisa,

– da je za zagotovitev poštenega sojenja bistveno, da ima obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke (tožilca) ni zapostavljen, pri čemer je obdolženčeva seznanitev s podatki spisa namenjena temu, da lahko še pred samim sojenjem in pred izvajanjem dokaznega postopka pripravi svojo obrambo,

– da se lahko obdolženčeva pravica do razkritja pomembnih dokazov omeji samo izjemoma, če ji v kazenskem postopku nasproti stojijo drugi pomembni interesi,

– da neomejen dostop do spisa, ki je omogočen obdolženčevemu zagovorniku, ne more nadomestiti obdolženčeve pravice, da se brani sam, kar velja še posebej za vprašanja dejanske narave, in

– da sodišče svoje ocene o tem, kaj je pomembno in upoštevno v kazenskem postopku, ne sme opreti izključno na presojo tožilstva (oziroma policije kot podaljšane roke tožilstva), ki selekcionira zbrano gradivo in opravi izbor dokazov, ne da bi pri tem (tudi) obdolžencu omogočilo, da se seznani s celotnim gradivom, ki je lahko podlaga za odločitev o obtožbi.

V predmetni kazenski zadevi predstavljajo izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so posneti na več CD-jih v spisu, pomemben del dokazov, na katere je državni tožilec oprl obtožbo in na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili dokazno oceno glede očitanih kaznivih dejanj. Da bi se obsojeni lahko seznanil z njihovo vsebino, je njegov zagovornik najprej predlagal, da se opravijo prepisi telefonskih pogovorov, ki so bili prestreženi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, kasneje pa tudi odpravo pripora, zato da bi bilo obsojencu omogočeno lažje poslušanje zgoščenk s prisluhi in lažja komunikacija z zagovornikom, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zgoščenke, ki jih je obsojeni prejel od sodišča, so mu bile v priporu odvzete in oddane v hrambo; kljub pozivom sodišču, da naj mu omogoči primerno opremo za poslušanje posnetkov, pa se to v času sojenja ni zgodilo. Obsojeni se tako ni mogel v celoti seznaniti s prisluhi ter mu pred glavno obravnavo ni bilo omogočeno, da bi jih poslušal in pripravil svojo obrambo. Pri tem neomejen dostop do spisa, ki je omogočen obdolženčevemu zagovorniku, ne more nadomestiti obdolženčeve pravice, da se brani sam, kar velja še posebej za vprašanja dejanske narave.

Vrhovno sodišče je mnenja, da tak potek sojenja pred sodiščem prve stopnje in stališča, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje, niso združljivi s temeljnimi procesnimi jamstvi, ki jih 29. člen URS in tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice v kazenskem postopku zagotavljata vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, sta si obsojeni A. A. in njegov zagovornik med celotnim prvostopenjskim sojenjem vztrajno prizadevala, da bi se obsojencu, zoper katerega je bil odrejen pripor, zagotovile primerne možnosti za pripravo obrambe, saj: (i) sodišče prve stopnje med sojenjem ni poskrbelo, da bi bile obsojencu ob popolni enakopravnosti z državnim tožilcem zagotovljene primerne možnosti, da se seznani z vsebino pomembnega dela dokaznega gradiva v spisu, se o njem izreče in pripravi svojo obrambo, (ii) ker obsojeni A. A. posledično ni bil vključen v presojo sodišča prve stopnje o tem, kaj je pomembno in upoštevno v dokaznem postopku, kjer so se v pretežni meri poslušali samo tisti zvočni posnetki prestrežene elektronske komunikacije, ki jih je predlagal državni tožilec, in (iii) ker sodišče druge stopnje zatrjevane kršitve pravice do obrambe v pritožbenem postopku ni odpravilo, čeprav je pritožnik izrecno in z navajanjem konkretnih dokazov uveljavljal, da so bile njegove možnosti za seznanitev s podatki kazenskega spisa omejene in posledično njegove možnosti za pripravo obrambe okrnjene do te mere, da so mu onemogočile učinkovito obrambo.

Ker je bila z izpodbijanim pravnomočnim delom sodbe in v postopku, ki je tekel pred izdajo sodne odločbe, prekršena obsojenčeva ustavno zajamčena pravica do obrambe, se ta del sodbe v delu, ki se nanaša na obsojenega A. A., razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je na podlagi t. i. privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) treba preprečiti, da bi bile v isti sodni odločbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju glede posameznih soobdolžencev sprejete različne odločitve, ki bi bile odvisne samo od tega, kdo je vložil izredno pravno sredstvo in iz katerih razlogov, je Vrhovno sodišče ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika soobsojenega B. B. izpodbijani obsodilni del sodbe po uradni dolžnosti razveljavilo tudi za tega soobsojenca (drugi odstavek 424. člena ZKP).

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.